Syv oziroma sedem. Število, ki je pogosteje v rabi (to si upam trditi) kot vsa druga števila »velike deseterice« in v literarnem oziroma pravljičnem smislu v sebi skriva marsikatero skrivnost. In čeprav gre pri izrazu, besedi »syv«, za nekaj tako preprostega in vsakdanjega, pa lahko ta še kako dobro predstavlja celovečerec Thomasa Eriksena, gospoda, ki stoji za zasedbo Mork. Ta izredno preprosta, a vsekakor učinkovita rešitev za sedmi album hiše Mork kot glasbena stvaritev v sebi skriva pravo norveško dušo black metala, ravno to pa nam Eriksen s Syv želi tudi pobliže predstaviti.

Čeprav je uvodoma treba poudariti, da se zadnjih nekaj stvaritev, zlasti predzadnja Dypet, že nekoliko razhaja od prvotnih vzgibov norveškega black metala in išče »progresivnejše« prijeme, je tudi naravno, da se bo zgodba nadaljevala s Syv. Da lahko to izjavo potrdim, priča tudi zvokovna podlaga drugega projekta Udåd, s katerim se Erikson želi vrniti k prvinskosti, v Morku pa se skriva nešteto možnosti, ki mu jih omogoča black metal. In da ne bo pomote, Syv je še kako blackmetalski album, kar v vsej svoji, za Mork značilni veličini ponazori že uvodna skladba I tåkens virvel.

Odmik od klasične blackmetalske podobe pa se nadaljuje že z naslednjima Holmgang in Heksebål – prva prednjači z nalezljivo melodijo, ki ji poveljuje za ta žanr dokaj neobičajna violina, pri Heksebål pa kitarski lead vodi vešče v ples pogubljenih. In ravno pri teh dveh skladbah je razvidno, kako malo je potrebno, da se doseže neobičajen, a še kako učinkovit učinek.

Melodičnost nato nekoliko razbije Utbrent, ki pa kljub temu z vmesnim, počasnejšim delom odžene neposredno agresivnost in brezkompromisnost. Ravno ta dva pola, ki se nekako preganjata skozi celotni album, ustvarita močno ravnovesje, ki daje albumu svojstven pečat. Podoben učinek dosežeta tudi skladbi Med døden til følge in Ondt blod, kjer prva išče svoje poslanstvo v mističnosti, prežeti z melodiko, medtem ko Ondt blod kot najagresivnejši komad na albumu ohranja stik s starošolskim black metalom.

Sam zaključek albuma nato znova »pripada« violini. Ta že v Tidens tann nakaže vlogo, ki jo bo nosila v samem zaključku albuma, in čeravno se komad ponaša s srhljivo nalezljivimi odseki, pa je zaključek albuma vseeno nekaj posebnega. Po tem, ko Til syvende og sist kot instrumentalni komad doseže veličino epskosti, za kar ponovno poskrbi vodilna vloga violine, zadnja Omme razbije vse stereotipe black metala. Eriksen je že z akustično priredbo komada Valen, ki ga najdete na EP-ju Pesta, dokazal, da je black metal mnogo več kot le brezkompromisna agresivnost, to dejstvo pa z Omme le še podkrepi. Komad kljub preprostosti doseže, da se poslušalcu ob koncu naježijo kocine, da preide v transcendenco, album pa se tako zaključi kontradiktorno – ne s končno eksplozijo, temveč z blackmetalsko spokojnostjo.

Po sedmih celovečercih je zdaj že skoraj težko govoriti, da Eriksen z Mork v vseh teh časih delovanja ni ustvaril lastne glasbene identitete. Če so se pred tem pojavljali dvomi, pa jih je s Syv vsekakor demantiral. Mork so z leti postali mogočna entiteta norveške black metal scene in izdaje, kot je celovečerec Syv, to tezo samo še podkrepijo, zato je bil tudi za recenzijo potreben čas, da se je sprocesirala, razvila in v piscu dosegla čustveno zrelost za tokratni preliv na papir. Mogoče pa je bilo vredno počakati.