Metalci smo neka prav posebna vrsta življa. Nenehno tarnamo, vseeno, ali gre za prenasičenost koncertne ponudbe ali je koncertov premalo oziroma ali se »nič ne dogaja«. Sicer v tej izjavi ekstremno pretiravam, ampak kanček resnice se pa v tej moji tezi le najde, in tudi sam se dostikrat zalotim, sicer mogoče kdaj celo upravičeno, v večini primerov pa neupravičeno potarnam nad ponudbo v naši preljubi domovini, ki je – bodimo iskreni – več kot odlična. Tako sem bil na »tapeti« v reportu black metal koncerta leta, ki se ga … khm … nisem udeležil. Tako se na tem mestu najprej posipam s pepelom, vendar dodajam, da smo metalci pač čudna veja človeške vrste. To priča tudi o tem, da sem koncert Marduk in Mayhem v Ljubljani izpustil, odpravil pa sem se na pustolovščino v Novo Gorico na Mork in Soulburn. A zato obstajata dva tehtna razloga. Prvi je že ta, da zvezde niso vedno naklonjene vsem dogodkom in je treba priorizirati stvari, ki stojijo ob boku nam priljubljenega žanra. Kot drugi, morda celo najpomembnejši dejavnik, pa je ta, da so Mork zame trenutno v samem vrhu black metala in je bil obisk koncerta na bandovi malce bolj obsežni evropski turneji že skoraj obveza.
 

Glede na to, da smo zadnje čase vedno bolj deležni zgodnjega začetka koncertov, me je tokratna časovnica kar malce presenetila. Nekateri bi rekli, da se koncert začne končno ob normalni uri, za našo karavano, ki je prepotovala skoraj celo Slovenijo, pa se je v glavi že preigravala mučnost poti domov. A da ne prehitevam, se vrnimo na Mostovno, kjer sem se kljub dolgoletnim obiskom koncertov po vseh koncih Evrope znašel prvič.

Časovnica:
20.00 vrata
20.30 Soulburn
22.00 Mork

Zaradi prometne kalvarije, ki se pri takšni poti razvleče kot jara kača, je naša Odprava zelene vitare pred Mostovno prispela tik pred zdajci. Na srečo se Soulburn časovnice niso držali preveč strogo in je ravno ob vstopu v dvorano iz zvočnikov zadonel intro, ki je naznanil pričetek nastopa Nizozemcev. Band, ki je na sceni že 30 let in ima za sabo pet dolgometražcev, mi je v polpretekli zgodovini le malokrat prečkal pot, zato me je precej zanimalo, kakšne so viže izpod njihovega peresa, saj včasih kombinacija black/death/doom metala skriva svojevrstno esenco, ki na človeka še posebej dobro deluje v živo. Čeprav je bil zvok več kot odličen in je band oddelal svoje z bravuro, pa me ta strela z odra tokrat nikakor ni želela zadeti. Statičnost z odra se je nasejala tudi med publiko in tako sem tudi jaz dogajanje spremljal bolj iz ozadja. Za to je bilo mogoče krivo tudi to, da me doomovski deli komadov nikakor niso zazibali, hitrejši pa ne razvneli do te mere, da bi se pomaknil pod oder in užil ponujeno. Zasedba trenutno promovira zadnjo izdajo Quantifying Cosmic Doom, ki je izšla junija letos, in tako sem, če gre verjeti mojim utrujenim ušesom, ujel uvodno skladbo The Braveheart of Nightmares z novega albuma ter komad M87 – What Hopes to Be Born?. Krivično bi bilo nastop Nizozemcev oceniti s slabo oceno, saj je bil, kot že rečeno, oddelan več kot solidno, a tokrat glava ni bila dovolj dovzetna za njihovo glasbo ter že v pričakovanju glavnih akterjev večera. Preostali del publike je deloval zadovoljno in ravno zaradi tega se vsekakor nadejam, da bom fiktivno oceno lahko podal in vsekakor spremenil ob naslednjem snidenju.
 

Po skoraj uro dolgem nastopu Soulburn je prišlo tisto najbolj neprijetno dogajanje na koncertih. Čakanje na glavne akterje večera. Tudi pohod do mize za merch ter osvežitev nista skrajšala občutka, da se nastop Mork samo še bolj izmika. Seveda ta občutek vedno vara in tokrat so se ob navedeni uri časovnice v dvorani zatemnile luči in iz ozvočenja je zadonel intro, ki sem ga čakal »celo večnost«. Če sem Mork tokrat v živo ujel že četrtič, pa je vsak headlinerski nastop banda, ki ga trenutno postavljam na sam vrh črnokovinske scene, nekaj posebnega. Thomas Eriksen je tokrat s sabo pripeljal zadnji album Monolitt, ki je bil nekako tudi glavni protagonist tokratnega seznama komadov, čeprav se je ta lepo sprehodil po večini izdaj iz hiše Mork. Že uvodna Ødelagt in Under vekten av verden s sicer obrnjenim vrstnim redom od tega z albuma sta pokazala mogočnost zadnje plošče, ki je v živo še bolj prišla do izraza. Dvorana se sicer ni v celoti napolnila, je bila pa v primerjavi s Soulburn kar polna. Tudi publika se je odzvala Thomasovemu pozivu, in tako smo se kot eno vsi premaknili pod oder in začeli uživati v blackmetalski ekstravaganci. Za to je še najbolj poskrbel vedno nalezljivi Arv, ki ga je Thomas napisal preminulemu očetu. Za eno uro je preprosto odpihnil skrbi in me potegnil v norijo pod odrom, ki se ji je priključila vsa druščina v dvorani. Tudi Mork so vidno uživali ter se prepustili nalezljivi energiji izpod odra, ki je puhtela iz vsakega posameznika. Da himmelen falt in Forført av kulden sta samo nadaljavala začeto z Arv in tudi manjše težave pri Ferdamann niso pustile črne pike na nastopu. To bi si Mork lahko zaslužili le zaradi za moj okus veliko prekratkega nastopa, ki se je po devetih komadih ter eni uri končal brez dodatka. Seveda bi si sam želel mogoče še kakšen starejši komad, a je bil Dype røtter s prvenca Isebakke super zaključek žal prekratkega koncertnega večera.

Setlista Mork: Ødelagt, Under vekten av verden, Arv, Da himmelen falt, Forført av kulden, Heksebål, Skrømt, Ferdamann, På tvers av tidene, Dype røtter.

Pozitivno nas je vse tudi presenetilo, da se je band takoj po koncertu podal med publiko in si vzel čas za krajši klepet, ki ga je naša odprava žal morala okrniti le na nekaj minut, saj smo se po enourni ekstazi prehitro vrnili v kruto realnost, ki je pomenila ponovni boj s prometno agonijo ter vožnjo na Koroško. In čeprav sem se na poti na koncert spraševal o smiselnosti svojih dejanj, so te do neke mere Soulburn, v celoti pa Mork v kali zatrli in mi dali še eno potrditev, da je metal živa glasba, da v živo prinese zadoščenje, odžene nepotrebne moteče faktorje, poveže istomisleče ter po vseh teh letih daje smisel, in dokler bo ta prisoten, bomo hodili na koncerte. V sosednjo vas, na drugi konec Slovenije in v mesta, ki jih še nismo obiskali in nam jih je bliže pripeljal metal. Do naslednjič.