To, da z nekom ne delim mnenja, ne pomeni, da ga ne spoštujem ali cenim. Včasih sem celo vesel, da mi nekdo postavi zrcalo ali mi nasprotuje, četudi v prvem trenutku zaboli ponos ali zapeče duša. Toda dolgoročno – včasih tudi kratkoročno – nasprotujoča si mnenja v pravem okolju (beri: v družbi, ki si želi in je sposobna kritičnega in objektivnega razmišljanja) privedejo (vedno) do zadovoljivih rezultatov, napredka in zadovoljstva. Izključno v tem duhu, lepo prosim, dragi bralci, razumite moji nadaljnji misli, ki ju bom uporabil kot uvod v današnje pisanje. Navezal se bom namreč na ideji dveh cenjenih kolegov in sodelavcev, ki ju (med drugim tudi zaradi njunega prispevka za Paranoid) zelo spoštujem.

Pa gremo.

Naš Žiga rad potarna nad ponudbo black metal koncertov pri nas. O tem sva debatirala na premnogih vožnjah na ta ali oni koncertni dogodek pri nas ali v tujini. Pri tem sem mu seveda dostikrat moral dati prav, ko je omenil, kako določenih bandov, ki so z leti zrasli, nikakor ni več moč ujeti v živo pri nas. V glavnem gre pri tem za srednje velike bande, ki so z leti postali sicer veliki, a ne dovolj veliki, da bi v Sloveniji napolnili dvorano kova Kino Šiška, s čimer bi uspel organizator pokriti bandov honorar in hkrati ne bi bil po koncertu prisiljen razglasiti bankrot. V takih primerih je pač treba potovati v tujino, k sreči sta Zagreb in Dunaj dokaj blizu, hkrati pa je treba včasih samo počakati, da se odvije prvi, drugi ali tretji del neke turneje, ki določen band pripelje tudi k nam. No, in tako smo pri sobotnem koncertu Mayhem in Marduk, ki se je v podobni obliki zgodil pred manj kot osmimi meseci na Dunaju, le v nekoliko drugačni obliki. Torej, bera black metal koncertov je tudi pri nas bogata, tudi pri nas lahko obiskujemo black metal koncerte malih/neznanih, največjih in – kot smo ravno ugotovili – srednje velikih bandov. Le potrpežljivi moramo biti.

Tako, enega sem obdelal, zdaj je na vrsti drugi. Matej. Ob branju njegove zadnje reportaže, v kateri je opisal nastop Harakiri for the Sky, Srd in Malorshiga, sem neznansko užival – kot nemalo kateri drugi bralec. A sem se ob tem spotaknil ob to poved: »Če si dovolim dodatnega blasfemičnega provociranja: ko enkrat okusiš Srd, Malorshigo in številne druge, je nemogoče iti nazaj na Marduk, Dark Funeral, Enthroned in ostalo manj pomenljivo razgrajanje.« Saj je že Matej poved označil kot provokacijo in s tem omilil njen pomen oziroma njeno razumevanje, a vseeno ne morem, da ne bi. Osebno sem – tako kot verjetno večina starejših black metal poslušalcev – z Marduk doživel dobre in slabe čase. Kako ne bi bilo tako, ko pa band neprekinjeno obstaja in množično deluje že preko 35 let. Logično je, da se potem človek ne strinja z vsako njihovo izdajo, izjavo ali vsakim članom. Glede slednjega spadam med tiste, ki smo veselo pozdravili Mortuusa na vokalu, kajti Legion je bil na koncu svojega delovanja v Marduk samo še bleda senca samega sebe. Kar pa se tiče Marduk kot celote, entitete, kakršna je danes, pa ta mašinerija ni samo prispevala k razvoju black metala, temveč je bandu uspelo skozi ves ta čas obdržati prepoznaven zvok ter slog in pri tem ohraniti kakovost albumov na (izredno) visoki ravni. Posledično je band zmeraj privlačil tudi v živo in posledično je band bil magnet za druge velike bande, ki so se jim pridružili na premnogih preteklih turnejah ali pa so se oni njim. Tako ali drugače je na koncu zmagala publika. Primerjava s Srd in Malorshigo je s slednjega vidika potemtakem povsem na mestu, a predvsem slednjemu bandu še manjka stanovitnosti, da bo podobna primerjava pila vodo. In da ne bo pomote: za oba domača banda – kar je menda tudi evidentno skozi moja poročanja o njih – si želim, da bi jima to uspelo, da nadaljujeta po uspešno tlakovanih temeljih kakovosti v črno (beri: zlato) prihodnost.

Aktualna turneja Death over Europe Tour – Part II 2026 je taka:
2. 10. 2026 – Budimpešta, Madžarska
3. 10. 2026 – Beograd, Srbija
4. 10. 2026 – Bukarešta, Romunija
7. 10. 2026 – Atene, Grčija (brez Marduk)
8. 10. 2026 – Solun, Grčija (brez Marduk)
9. 10. 2026 – Sofija, Bolgarija
10. 10. 2026 – Ljubljana, Slovenija
11. 10. 2026 – Nürnberg, Nemčija
12. 10. 2026 – Zürich, Švica
13. 10. 2026 – Esch-sur-Alzette, Luksemburg
15. 10. 2026 – Stuttgart, Nemčija
16. 10. 2026 – Amsterdam, Nizozemska
17. 10. 2026 – Köln, Nemčija

Kombinacija dveh velikih bandov, ki sta že izredno dolgo na sceni, je pritegnila veliko ljubiteljev črne kovine, odraz tega pa je bila najdaljša vrsta, ki sem ji bil kdajkoli priča ob vstopu na klubski koncert pri nas. Da bi bila zmeda popolna, se je v sosednji dvorani odvijal še en dogodek, sicer mainstream narave, tako da se človek ni smel kar tako slepo postaviti v dolgo vrsto – ali pa je bilo treba vsaj paziti na »dress code«, če nisi želel zgrešiti.

Bolj ali manj točno pet minut po osmi zvečer je tonski mojster ustavil mašniško zborovsko petje in nas s tem opozoril, da je treba usmeriti poglede na oder, stran od kolegov in klepeta z njimi. Marduk so bili pripravljeni, da zavzamejo Cvetličarno s temi enajstimi komadi:

Sulphur Souls
Throne of Rats
Shovel Beats Sceptre
Cloven Hoof
On Darkened Wings
Beyond the Grace of God
Souls for Belial
The Blond Beast
Serpent Sermon
Wolves
------------------
Panzer Division Marduk (komad ni bil zaigran)

Kdor je pred koncertom ali po njem preveril setlisto na nam vsem znanem (in priljubljenem) portalu setlist.fm, je že ugotovil, da so Morgan, Mortuus in kompanija pripravili nekakšno kombinacijo stalne setliste te turneje in setliste, ki so jo pripravili za Zagreb, kjer so odigrali samostojni koncert. Glavni gonilni sili banda Morgan in Mortuus sta bila židane volje, sploh v prvi polovici koncerta sta vidno in slišno spodbujala publiko k sodelovanju in v blackmetalsko okrnjeni maniri izkazovala hvaležnost. Odzivi so bili po mojem dobri, pri Cloven Hoof se je razvil mosh pit, ki je »vrgel« avtorja teh besed iz tretje ali četrte vrste v drugo, kot se za tovrstni koncert torej spodobi. A vsa proizvedena energija ni zdržala povsem do konca oziroma do trenutka, ko se je band odpravil v zaodrje, od koder ga nismo uspeli priklicati nazaj za dodatek, ki je pred tem sicer bil zaželen. Mlačno skandiranje nekaterih posameznikov ni bilo dovolj, da bi se Švedi vrnili na oder in ga dokončno uničili s Panzer Division Marduk.

Sicer pa nekoliko natančnejša »analiza« setliste pove, da je band ubral podobno taktiko zadnjih let. Z različnih albumov je pobral po komad ali največ dva, med najbolj divje nevihte je vmešal groovy plesne komade, od katerih sta me najbolj nagovorila The Blond Beast in Wolves – joj, kako so tukaj migali boki. Sicer pa povsem drži, da gre pod črto za dokaj standarden izbor, pri katerem najbolj izstopata Cloven Hoof in Serpent Sermon, medtem ko sem osebno recimo pogrešal The Levelling Dust, ki spada med meni najljubše komade. AMPAK: 50 minut in 15 albumov pač ne gre skupaj brez trenj okusov.

Pol ure čakanja in nato Mayhem s setlisto, ki ni odstopala od drugih koncertov:

I. dejanje:
Realm of Endless Misery
Buried by Time and Dust
Bad Blood
Life Is a Corpse You Drag

II. dejanje:
Ancient Skin
Psywar
To Daimonion
View From Nihil
Whore

III. dejanje:
Freezing Moon
Chimera
Cursed in Eternity
From the Dark Past
Weep for Nothing

IV. dejanje:
Silvester Anfang (predvajano)
Deathcrush
Chainsaw Gutsfuck
Carnage
Pure Fucking Armageddon
In League with Satan (predvajano)

Kot je pri Mayhem v navadi, Attila pritegne vso pozornost nase, Necrobutcher se na silo trudi, da mu del te ukrade, medtem ko je Hellhammer tako ali tako skrit za gromozanskim setom bobnov, da ga človek komaj vidi; Teloch in Ghul sta seveda aktivno prisotna, ampak pač nista »kvlt«. In tako smo od dejanja do dejanja opazovali, kako se je Attila prelevil iz ene vloge v drugo, kako se je preobrazil iz kralja v komandanta ali poveljnika, nato grofa ali rablja, da se je na koncu kot »navaden« metalec postavil kot eden izmed nas nam ob bok. Vsak kostum oziroma vsaka vloga je tematsko podčrtala izbrane komade in se ujemala s projekcijami v ozadju, ki so prikazovale dizajne albumov, kultne fotografije banda, ki že leta krožijo po spletu in tudi tiskanih virih, fotografije iz osebne zbirke članov banda ali projekcije, ki so bile posebej ustvarjene za turnejo – saj bi z veseljem napisal aktualno, a zdaj band potuje z njimi že nekaj let, tako da so bile nekatere podobe (enako kot performans) že zasidrane v mojem dolgoročnem spominu. Podobno velja omeniti za setlisto, ki je bila sicer skrbno izbrana in pripravljena, a pod črto ni kaj dosti odstopala od tega, kar Mayhem ponujajo zadnjih nekaj let. To sicer ne pomeni, da je izbor komadov poskrbel za razočaranje, temveč le, da ni presenetil. Osebno bi bil sicer še bolj vesel, če bi lahko s predstavljenih albumov recimo slišal Life Eternal (De Mysteriis Dom Sathanas), I Am Thy Labyrinth (Wolf's Lair Abyss), A Time to Die (Grand Declaration of War) in The Sentence of Absolution (Liturgy of Death), a tudi vsi ti komadi so bili v preteklosti že večkrat zaigrani, zato nimam razloga za pritoževanje.

Mayhem so torej končno tudi v Ljubljano pripeljali uro in pol dolg program, ki se dotika obeleževanja njihove 40. obletnice delovanja. Upam si trditi, da je band s tem utišal vse velike kritike tako z vidika setliste – to smo ravno obdelali – kot tudi z vidika preformansa – Attila je frontman in pol – ter uporabe vizualizacije – že omenjeni videi in še neomenjeno delo lučkarja. Nastop, ki je do zadnje pike in vejice premišljen v celoti, celo do te mere, kdaj Attila komunicira s publiko, oziroma bolje rečeno, kdaj govori vse ostalo: glasba, gibi in vizualizacije. Ko se je band z zaključnim dejanjem vrnil k svojim začetkom, ko je pokazal, da smo vsi enaki (beri: ljubitelji metala), je tudi spregovoril. V bistvu se je možakarju konkretno razvezal jezik, usta so ga bila polna hvale in zahvale, kar smo seveda vsi radi slišali.

Oba banda sta torej pokazala, da sta krvava pod kožo, da jima je mar in da sta tam, kjer sta, ker si to tudi zaslužita. Publika, ki je z vidika sestave predstavljala nekakšno družinsko srečanje, na katerem se dobijo starejši občani s svojim podmladkom, pa je bila priča o eni najboljših lekcij o tem, kako se je black metal razvijal in kam danes seže njegov vpliv. Sicer nisem planiral tega, a bom vseeno zaključil s to povedjo: kogar ni bilo, mu verjetno ni (več) mar.