Ko so avstrijski post metalci Harakiri for the Sky napovedali krajši postanek v naši prelepi prestolnici, se je veselila slovenska mračobna scena. Moje oči pa, kot bi imele neko še neraziskano obliko kratkovidnosti, spregledajo gromozanski, oči parajoči font in se osredotočijo na droban napis tam nekje v kotu, najverjetneje namenjen insektom: Srd in Malorshiga. Takoj sem vedel, da tu ne morem manjkati. 

Kako enkratno, da igrata skupaj dve slovenski skupini, sicer uradno predstavnici istega žanra, a obe odmaknjeni od splošno priznanega arhetipa in hkrati medsebojno tako raznoliki. Če bi Euronymousu dali nekaj kredibilnosti (seveda mu je ne), skupini sploh ne bi bili v black metal kategoriji, saj sta ideološko in tematsko »skrenili« – hvala kurcu. Kdor se v slabih petdesetih letih še ni preobjedel Belcebuba, mu žal ni pomoči. Isto lahko rečem za repetitivnost, neizvirnost in pretirano surovost, ki radi spremljajo nam vsem ljubi žanr. Če si dovolim dodatnega blasfemičnega provociranja: ko enkrat okusiš Srd, Malorshigo in številne druge, je nemogoče iti nazaj na Marduk, Dark Funeral, Enthroned in ostalo manj pomenljivo razgrajanje.

Kako enkratno, da imamo kar dve skupini na kupu, ki ustvarjata v slovenskem jeziku (celo narečju!), ki se ga nemalo skupin še vedno iz takih in drugačnih razlogov sramuje. Prihajajoči s t. i. slovenske periferije, večkrat pozabljeni od ljubljanske gospode in vladajoče elite. Odrezani od matične dežele, jezik zaničevan in (iz)brisan, domačini na silo potujčeni. Seveda Slovenci kljubujemo zobu časa prav tako kot naša oljka: morda ne najlepši na prvi pogled (in prvi »sliš«), ukrivljeni v hrbtu, pa vendar ponosni in z globokimi koreninami, se ne pustimo izruvati.

Ne vem ozadja za organizacijo in pravila gostitelja, Kina Šiška, zato mojega pizdakanja ni za jemati preveč resno ali zlonamerno. Žal mi je, da se koncerti začenjajo tako zgodaj (meja je nebo!), potem pa dobimo tako kratke setliste bandov. Malorshigo sem spoznal v Curkrarni, kot se za take umetnike spodobi, na predstavitvi konceptualnega albuma Vento. V Šiško sem tako stopil s podobnimi pričakovanji, žal pa so Istrani morali udeležbo zamejiti in v njej zajeti še prvenec Kvlt ov Vitis et Olea. Čezenj sicer nimam kaj slabega povedati, a je glasbeno kar odmaknjen od Venta: surovejši, bolj tradicionalen in naslanjajoč se na zgodovinske death korenine. Poleg tega Vento še najbolje špila odigran v kosu. Z njim je Malorshigi uspel, kar so mnogi veliki poskušali, pa jim ni čisto uspelo; npr. Nargaroth z Jahreszeiten. Ni dovolj, da svoj opus gradiš na besedilu. Kot pri Vivaldiju slišiš in čutiš naraščajočo poletno nevihto, tako pri Ventu slišiš istrijanske vetrove in občutiš spomine, ki jih vzbujajo in prinašajo ter odnašajo. V Šiški sem enako kot v Cukrarni stal z odprtimi usti in požiral atmosferično mojstrovino. Večji oder je frontmanu Aljažu dal več svobode za poplesavanje v sunkih oštrega primorskega vetra, kar v kombinaciji z oljčno sceno in enotno kostumografijo doda še nekaj umetniške dodatne vrednosti. Pogrešili smo žensko vokalistko, ki se nam je morala pridružiti le v duhu na matrici. Osebno sem pogrešal še komad Maestral, ki mi je podzavestno najbolj prirasel k srcu. Odigrani Ivgo je absolutna mojstrovina atmosferičnosti, vokalnega razpona in kitarskega tremola, posebno omembo pa moram nameniti še lučkarju, ki je pripravil spektakularni vizualni šov in spremljal komad s t. i. božjimi žarki (ironično pojmovanje za tak dogodek).

Srd je band, ki je že davno prerasel omejitve majhnosti slovenske ekstremne scene. Unikaten zvok, tako močno drugačen od nekega black metal povprečja, teatralni, skoraj ritualistični nastopi ter popolnost in čistost zvoka polnijo predodrje njihovih nastopov in nas vračajo na njihove nastope. V svojih več kot dvajsetih letih koncertiranja nisem bil v tako kratkem času na toliko zaporednih koncertih ene skupine kot na Srd. Koliko obiskovalcev je bilo pripravljeno kupiti zaradi velikih headlinerjev dražjo karto, da so nato po Srd v trumah zapuščali dvorano. Srd je vede ali nevede osnoval nekakšen kult privržencev, komad Ognja prerok pa je postal nekakšna himna gibanja – s prodornostjo buri um in duha celo po avtobusih za Metallico (hehe). Srd so s svojim zvokom in vajbom najbolje zaobjeli sporočilnost in poanto zgodnjega black metala, le da so ga produkcijsko dvignili na piedestal. Opolnomočene in kompleksne bas linije najverjetneje očakom vzbujajo začudenje. Goranov nastop bi bil tudi brez glasbene spremljave vreden samostojnega obiska. Pridigarski alter ego s pridigarsko ročico in prodornim ječečim glasom nagovarja vse obiskovalce, nikogar posebej ali pa kar človeštvo kot celoto. V soju modrine grozljivk osemdesetih in delno zastrti v temo člani banda tolčejo hit za hitom ob divjem čupanju množice. 

Občutke s Srdovih koncertov bi morda bralcem najlažje podal z odlomkom iz knjige Lords of Chaos, kjer avtorja satanističnim in ritualističnim običajem pripisujeta korenine starodavnih obče običajnim navad, razvad in seveda običajev. Divja jaga (Oskorei) npr. presega geografske, etnološke in narodne meje in je vseobsegajoča, panevropska. Vezan nanjo je izpričan običaj nekakšne iniciacije v moškost in odraslost, kjer so si mladi fantje zasukali pokosmatene suknje, se z dlako navzven (pod zadostno težo alkohola seveda) spremenili v volkove in šli tuleč v noč vasovat, razgrajat ter nadlegovat prestrašene sovaščane, ki so taka dejanja celo spodbujali (tej iniciaciji se v filmu delno pokloni Northman iz 2022, priporočam ogled). In taki občutki ter intruzivne misli me vedno obdajajo na Srdovem koncertu. Kjer je black metal sam po sebi dostikrat nenamerno komičen, se Srd s svojo oddaljenostjo od tradicionalnih peklenščkov, a hkrati agresivno skorajda ritualistično prezenco bolj približajo bojevitosti poganskih običajev Divje jage. Če bi Goran med vrsticami zaukazal, »kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi« (Lk 22,36), bi verjetno stali zgoraj brez v vrsti pri najbližjem kovaču.

Po takem performansu me skrbi nastop headlinerjev (in predvsem kasnejše reportiranje). Še dobro, da Šiška ne deli mojih skrbi, dvorana je nabito polna. Harakiri for the Sky ponudijo izjemno čist, precizen in progresiven (»post metal«) zvok: kombinacija blackmetalske melanholije na eni in intenzivnosti na drugi strani. Harakiri večkrat omenjajo v luči preseganja osnovnih black metal idej (zato »post« metal) za razvoj izvornega sloga. Žal ne morem mimo občutka repetitivnosti in recikliranja idej, ko pride do nastopa, kar mi na plošči še ni bilo tako očitno. Sem prvi v vrsti za evolucijo žanra, za njegovo tehnično dopolnjevanje, a vendar so Harakiri šli v iskanju svoje muze tako daleč, da je od samoopevane black metal osnove ostalo bore malo oziroma je bolj v vlogi žrtve stockholmskega sindroma. Kjer so komadi razgibani in glasbeno kompleksni (na račun elektronske podlage), so osnovni riffi na momente sila generični. Ne pomaga odrezav mehanični vokal, ki se ga kot neredni poslušalec banda hitro naveličam. Vseeno uživam v sekcijah atmosferičnega kitarskega tremola, zlasti v izolaciji, ko ni zasenčen z baterijo in predirljivimi kriki. Zapomnljive so tudi razgibane strukture komadov, preklopi med upočasnjenimi atmosferičnimi sekcijami in »full on« napadi na bateriji, niso pa spet nekaj posebnega. Zagotovo se še vidimo! Če bodo predskupina Srd in/ali Malorshiga.