Tako, pa je prišel trenutek resnice. Trenutek, katerega intenziteta je v zadnjih nekaj tednih naraščala nekje v podzavesti, v petek pa je postala realnost. Trenutek, ki se je začel razvijati na vajah in je dozorel v studiu. Trenutek, ki je temeljil na številnih promocijskih in obpromocijskih pripravah, ki ti na koncu kljub polni dvorani posredujejo občutek samote, saj je treba stopiti pred ljudi, ko so vsi žarometi usmerjeni vate, in veš, da obstaja možnost, da morda ne boš zadovoljil pričakovanj vseh, ki nestrpno čakajo. Trenutek, ko ni več poti nazaj.

No, pa začnimo. Če je kdo menil, da pišem o Malorshigi in njihovi predstavitvi drugega albuma Vento, ima in nima prav. Uvodni zapis je izključno plod moje domišljije, kako se je peterica iz Istre morda ali bi se lahko počutila. Jasno mi je, da gre pri tej za prekaljene in izkušene mačke, a ker je »Murphy« zmeraj naokoli, bi že bilo malomarno oziroma bi morda zvenelo oholo, če v zraku ne bi visel vsaj ščepec treme, ki poskrbi za zadnjih nekaj odstotkov popolne osredotočenosti.

In glej ga zlomka, večer se je za Malorshigo začel z neugodnim vetrom. Tonska vaja v dvorani se je zavlekla in odpihnila predstavitev albuma, ki je bila načrtovana ob 19. uri. Pri tem naj bi menda šlo za videoposnetek, a ker je zaradi zamujanja zavel drugačen veter, do tega ni prišlo. V duhu vsesplošne sproščenosti in dogodka pred nami zaradi tega seveda nismo delali hudega vetra, temveč smo se mu predali in pograbili po še eni pijači.

Preden je vroč jugozahodni istrski veter zavladal Cukrarni, so njen oder zavzeli mladi Kresniki. Ti so prišli, da uresničijo v intervjuju izrečene napovedi in da se še z enim kamenčkom več približajo končnemu slavju (beri: prvencu), katerega rojstvo so napovedali še za letos. Somišljenikov in podpornikov pod odrom jim SPLOH ni manjkalo! Že prvi odigrani komad jim je zagotovil glasne in visoke krike iz mladega ženskega grla, medtem ko ji(m) mladci drugega spola niso ostali dolžni. Najkasneje s komadom Na svoji zemlji v Cukrarni ni več samo pihalo, temveč se je ta tresla pod cunamijem stene smrti in moshanja. Po zraku niso letele samo čupe, temveč tudi telesa, ki niso vedno mehko pristala, a vselej prejela pomoč pri ponovnem vstajenju. Ker Kresnik redno koncertirajo, zvestim sledilcem z glasbenega vidika niso ponudili dosti novega, saj je svež veter – če sem si tega pravilno razložil – zavel samo pri zadnji pesmi, ki je predhodno menda še nisem/nismo slišal/-i. Podoba iz sanj je njen naslov, od drugih komadov pa se razlikuje pa nižje uglašenih kitarah, ki zelo spominjajo na sodobnejše oblike kovine (če sem si slišano pravilno razlagal). Če bo vse slišano na obljubljenem prvencu, bo ta zagotovo zelo pester in raznolik.

Nato pa glavni band večera, ki mu je uspelo, da s(m)o se v Cukrarni zbrali ljubitelji (drugačnega) black metala z vseh vetrov. Vsi smo prišli, ker smo želeli biti priča odrskemu rojstvu vetra vseh vetrov, ki je na že tako zelo bogati slovenski metal sceni naredil dodaten prepih. Srečanje z Ventom v živo je razodelo dejstvo, da bo glasbo Malorshige od zdaj naprej vlekel drug veter, ki objektivno temelji na podobnih blaznostih in norosti, a pod črto prinaša več umirjenosti in zamišljenosti. Oba svetova sem v recenziji že omenil, ju primerjal s klasično igro Lepotice in zveri, bandu (in tonskemu mojstru!!) pa je uspelo vse fasete albuma uspešno prenesti do nas poslušalcev. V prvi vrsti seveda z odličnim zvokom, ki je omogočal sledenje vsaki »sapici«, potegu strune, najnežnejšemu božanju bobnov ali najvišjim tonom gostujoče pevke. V drugi vrsti je bilo znova zanimivo opazovati performans Oəlke, ki je doživel vrhunec v osrednjem delu nastopa, ko se je »zveri« pridružila »lepotica«. Njuno harmoniranje je preseglo dogajanje na odru, vokalista sta vidno uživala drug ob drugem in ob izvedbi drug drugega.¹ V bodoče Malorshiga verjetno ne bodo več nastopali z gostujočo pevko, če pa bodo in če boste samo zaslutili, da bi lahko bilo tako, še toliko bolj priporočam obisk koncerta.

Tako kot album je tudi prvi del nastopa Malorshige minil po 50 minutah. Za nami je bil v celoti odigran album Vento, medtem ko me je publika v tem času dvakrat presenetila. Enkrat pozitivno in enkrat negativno. Oəlka je s kazalcem navpično preko ust natančno uprizoril moje misli: »Pa kaj res ne znate biti tiho?« V tej zvezi očitno šči..., khm, khm, jadram proti vetru. A po drugi strani je glasna razposajenost publike vodila v ponovne telesne akrobacije, začuda tudi med komadom Ivgo, pri katerem tega res nisem pričakoval. In če si je publika dala vetra med to balado, potem si znate predstavljati, kako je šele bilo med kasnejšim komadom Oshtro.

Po koncu še ni bilo konec. Sledili so še trije komadi s prvenca Kvlt ov Vitis et Olea, s katerimi se je zasedba močneje predstavila v luči zadnjih dveh komadov oziroma v bolj surovi obliki.

Za konec lahko brez pomislekov potrdim, da se Cukrana ta večer ni niti malo namučila s številnimi (oziroma točno desetimi) vetrovi, temveč se je prepustila Malorshigi, da se ta poigra z njo kot vetrič s sveže odpadlim jesenskim listjem. Ker je bila ura zgodna, s(m)o obiskovalci koncerta pa zaključku večinoma še malo postali, preden smo se razšli na vse štiri vetrove.


1 Romantično in hkrati nadvse iskreno, v slogu najnovejše kreacije Musick od Laibach, ki pravi tako:
Music, the key
Music, the answer
Music, the power
Music, my life
Music, don't you know it?
Music, don't you get it?
Music, I'm sure you do
Music is the food of love