DEJAN: Kdo ste Kresnik?
ŽIGA: Kresnik smo petčlanska blackened death metal zasedba, ustanovljena jeseni leta 2023. Našo skupino sestavljajo Aljoša Jehart, glavni vokal in kitara, Žiga Bizjak, solo kitara, Lara Bertoncelj, ritem kitara in spremljevalni vokal, Domen Marolt, bas kitara in spremljevalni vokal, in Amadej Rozman na bobnih.

DEJAN: Kako bi definirala vaš glasbeni slog?
ŽIGA: V Kresniku se sicer, kot že omenjeno, opredeljujemo kot blackened death metal band, ampak si pri ustvarjanju prizadevamo, da naša glasba ni sestavljena zgolj iz nekega »težkega riffa«, ki naj bi definiral metal pesem, temveč skušamo poleg tega uporabljati še različne melodije, s pomočjo katerih želimo predstaviti neko zgodbo o slovenski kulturi, naših običajih in navadah s kančkom prisotnosti staroslovanskega poganstva in melanholičnega doživljanja, in sicer tako modernega sveta kakor zgodovine. Lahko bi rekli, da cilj Kresnika ni ustvarjanje glasbe same, temveč pripovedovanja zgodb in zbujanja čustev v poslušalcu.
DEJAN: So s slovenstvom tudi povezane vaše obrazne poslikave na koncertih?
ŽIGA: Seveda, to se vidi najbolj na poslikavah mene in Aljoše, ki na obrazih nosiva risbe Triglava, s katerima želiva nekako še bolj poudariti zgodbo naše glasbe in tako ustvariti sliko nekakšnega slovenstva ali morda še bolj slovanstva tudi na odru.
 

DEJAN: Tega menda nisem vprašal še nikogar, zato je morda čas: in zakaj ne igrate česa drugega, recimo doom metala? V čem vidita ali slišita čar vaše glasbe?
ALJOŠA: Od primarne ideje atmosferičnega black metala do trenutnega blackened death metala smo prišli zgolj po naključju. Nama z Žigo, ki sva vsak v svojih drugih projektih že ustvarjala glasbo, je bilo najpomembnejše, da se Kresnik od njih »razlikuje«. Tako smo pristali na »temnejši strani« metalskih podžanrov. V svoje pesmi vključujemo žanre, ki so nam najbližji, in zaradi izjemnega občutka vključenosti v zasedbi lahko predstavljamo tudi težje teme, ki jih v bolj »veselih« zasedbah ne bi mogli. Skupina se je že ob samem začetka izoblikovala s prvo nekoliko death/doom pesmijo, Caporetto, a je s skupno željo po občutju nečesa pristnejšega, naravnejšega in nasploh večjega od ene osebe same začela vključevati blackened pridih v glasbo. Želeli smo več, nekaj epskega z lirskimi pasažami, nekaj, kar uteleša žalost in pogubo, hkrati pa daje zagon za zmago nad katerimi koli preprekami, s katerimi se človek sooča v sodobnem svetu.
DEJAN: Omenil si vajine druge projekte. Jih lahko imensko navedeta in na kratko opišeta?
ALJOŠA: Kot svoj glavni solo projekt bi najprej postavil When the Fires Fade, projekt, v katerega vključujem vse žanre, ki so v mojem življenju aktualni. Seveda imajo »death noto«, a se ne poglabljajo preveč v blackmetalska občutja in melodije, temveč ohranjajo veselejšo noto. Po prvem albumu sem dokaj hitro napisal še drugega, a se je pri njegovi produkciji vse upočasnilo in je zdaj malo na strani. Bliža pa se trenutek, ko se spet poglobim vanj, a do takrat bo morda doživel rebranding. Prav tako bi omenil šaljivi projekt »finski krogci«, katerega bistvo so kratki 30-sekundni pank komadi o nečem okroglem, bodisi o očeh ali pa o konceptu implozije. Kot nenazadnje bi omenil še Toxic Sladoled. Žanrsko neodločen, polanonimni projekt, ki se ni začel z uporabo glasbil, temveč zgolj računalnika za ustvarjanje. Med kaos in šale projekta se počasi vsipajo resnejše dungeon synth pesmi. Verjetno se tudi tam bliža album.
ŽIGA: Prva skupina, s katero sem začel glasbeno pot, je bila Night Crawler. V skupino sem kot basist vstopil leta 2021, ko smo igrali skupaj še precej tradicionalni thrash metal. Kmalu zatem smo s pestrejšimi ritmi, nižjimi uglasitvami in melodičnimi prehodi ter refreni začeli zahajati v bolj eksperimentalne vode. Moja pot z njimi je tako potekala vse do konca leta 2023, ko sem skupino zaradi osebnih razlogov zapustil. Danes se Night Crawler opredeljuje kot mešanica metalcora, groove metala in djenta, kar se najbolje sliši na njihovem zadnjem singlu Eat It, ki je dostopen na vseh večjih streaming platformah. Poslušanje zelo priporočam. Druga skupina, s katero sem nadaljeval pot po izhodu iz Night Crawler, pa je bila Moshead. K Moshead sem svoje bas linije preselil tik po odhodu iz Night Crawler, se pravi nekje v začetku leta 2024, čeprav tega do jeseni javno še nismo naznanili. Prepričan sem, da večina bralcev Paranoida to skupino že pozna, drugim pa jih lahko na kratko opišem kot malo bolj tehničen, včasih melodičen thrash metal s tradicionalnimi metal vokali. Moshead so mi kot veterani slovenske metal scene precej pomagali tudi pri zagonu Kresnika, saj sem z njimi dobil nemalo vezi in poznanstev na slovenski metal sceni, prav tako pa sem se pri njih naučil precej veliko praks, ki so bile uporabne pri uveljavljanju Kresnika kot banda v širši metal javnosti. V približno dveh letih smo skupaj odigrali nekaj koncertov po Evropi, večino pa v Sloveniji. Januarja letos sem se zaradi različnih vizij o skupini, pomanjkanju motivacije in želji po osredotočanju na Kresnik odločil izstopiti tudi iz tega banda. Prav tako zelo priporočam bralcem, da poslušajo lani izdani album We Were Led Astray, na katerem lahko najbolj pohvalim pesem Trial.
 

DEJAN: Menita, da se v kakšnem drugem žanru ne bi mogli enako izrazito izražati?
ALJOŠA: Drugi žanri imajo privlačne vrline, a po vsaki njiihovi emulaciji se znova in znova vračamo k najljubšemu, kajti ta nam predstavlja prostor neskončne domišljije. Glasba nasploh je pobeg od sveta, a treba se je hkrati zavedati, da resničnost še vedno je. Spopad z resničnostjo je težak podvig, a v glasbi se mogoče skriva rešitev. Treba jo je občutiti zunaj mišljenja sodobne kulture, ki ni sposobna razumevanja globljega, se poglobiti vanjo in začutiti to, kar je najpomembnejše v umetnosti. Lepota. Lepota lepega, grdega, grobega, nežnega, nevidnega in najpomembnejša lepota sveta, četudi nas ta zavrača. Res je, da igramo blackened death metal, a za nas igramo upanje.

DEJAN: Kakšno zvezo imate s Špil ligo?
ŽIGA: Prijava na Špil ligo je bila nedvomno najbolj inteligentna odločitev na začetku našega uveljavljanja na slovenski metal sceni. Nanjo smo se prijavili že z mojim bivšim bandom Night Crawler, ki sem ga po prvem večeru zapustil, nakar sem dobil idejo, da bi prijavil še nas. Izjemna odločitev. S pomočjo Špil lige nam je uspelo dobiti precej veliko in zvesto bazo poslušalcev v Ljubljani in okolici, prav tako pa so nas na Kongresnem trgu videli tudi številni obiskovalci metal koncertov, organizatorji in drugi slovenski metal bandi, kar nam je pomagalo in še kar pomaga v naši karieri. Edino moram reči, da se sprašujem o konkurenčnosti sodnikov na Špil ligi, saj so nas skušali na vsakem koncertu vreči ven iz igre, glasov publike pa smo dobili vedno največ, na prvih dveh večerih celo več kot 50 %, če se prav spomnim. Ampak kljub nekoliko pristranskim sodnikom bi Špil ligo priporočal prav vsaki mladi glasbeni skupini, ki išče nek začetni zagon za uveljavitev na lokalni glasbeni sceni.

DEJAN: Besedila pišete tudi (ali izključno) v slovenščini? Kako to? Kdo je pri vas zadolžen za besedila?
ŽIGA: Kar se tiče besedil, imamo v Kresniku precej strogo pravilo, da se razen dveh pesmi izključno držimo slovenščine. To pa zato, ker se nam zdi, da je slovenščina za naš stil glasbe precej lepši jezik z veliko bogatejšimi možnostmi izražanja, kakor jih ima na primer angleščina. Zdi se mi, da tako pogosta uporaba angleščine pri nas v metalu pogosto izraža neki poskus samopromocije v tujini, ki pa po mojem mnenju ironično vodi do tega, da band postane samo še ena kapljica v morju. Poleg tega, če sem Slovenec, zakaj bi svoje doživljanje sveta in zgodovine želel izražati skozi lastno umetnost v katerem koli drugem jeziku kakor v maternem? Glavni pesnik v skupini je z izjemno nekaj mojih besedil brez najmanjšega dvoma Aljoša, za katerega ne morem reči drugega, kot da je mojster pisanja besedil. Kot vir sloga vidno uporabljamo starejšo slovensko književnost in pisano pesem, zato lahko v Kresniku opazite slog, podoben velikim slovenskim pesnikom, kot je na primer Prešeren, Gregorčič ali Kajuh, odvisno od pesmi. Spodobilo bi se tudi priznati, da so eden izmed glavnih navdihov za uporabo materinščine v naši glasbi definitivno Srd.
DEJAN: Če že, se je treba zgledovati po najboljših, to je res. Imata morda še kakšno glasbeno priporočilo?
ALJOŠA: Na slog pisanja pesmi v Kresnik so najbolj vplivale skupine, kot so Kanonenfiber, 1914 in Gojira, prav tako pa domačini, kot so Srd in Malorshiga, in skoraj domačini, saj so iz Gradca, Ellende. Kot priporočilo zunaj vplivov zgolj v rekreativne namene priporočam Rivers Of Nihil.
ŽIGA: Kar se tiče mojih vplivov na ustvarjanje naše glasbe lahko najbolj poudarim third wave black metal in DSBM glasbenike, kot so Mgła, Батюшка, 1914, Kanonefieber, Psychonaut 4, Lifelover, Suizid, TotalSelfHatred, Deafheaven, Elderwind in konec koncev tudi naši domači Srd ter Malorshiga, sploh njihove zadnje izdaje. V mojih stvaritvah se da tu in tam zapaziti tudi nemetalske navdihe, ki se sicer najdejo na primer v goth rocku, postpunku in grungeu. Precej veliko navdiha pri ustvarjanju vzdušja – in manj glasbe same – črpam iz vsaj za metalce bolj neortodoksne glasbe, in sicer slovenskih in jugoslovanskih partizanskih pesmi, kot sta Vstajenje Primorske in Bella Ciao, ki sta bili glavni navdih za naši prvi single Na svoji zemlji. Prav tako iščem navdihe tudi v stari srbski vojni glasbi iz prve svetovne vojne in prej, kot je na primer pesem Tamo daleko, prav tako v ruski klasični oziroma predvsem vokalni glasbi, kjer mi je eden večjih navdihov ruski operni pevec Dmitrij Hvorostovski.

DEJAN: Kdaj lahko od vas pričakujemo prvo »daljšo« izdajo? Singla Kres in Na svoji zemlji trenutno že nekaj časa samevata na Bandcampu.
ŽIGA: Se zavedamo, da Na svoji zemlji in Kres že predolgo časa samevata na platformah, zato lahko konec poletja oziroma jeseni pričakujete izdajo prvega albuma. Tega načrtujemo posneti maja na Dunaju, in sicer na fakulteti našega frontmana Aljoše. Prav tako lahko v naslednjih nekaj tednih pričakujete tretji single Pod starim hrastom.
DEJAN: Torej boste izdali LP in ne EP?
ŽIGA: Tako. Za LP oziroma album smo se odločili, ker smo v teh dveh letih našega delovanja že nabrali dovolj materiala za daljšo izdajo, prav tako pa želimo imeti nek konkreten izdelek, ki bi lahko svetu pokazal, kaj je to Kresnik.
 

DEJAN: Ko smo ravno pri izdajanju glasbe. V petek, 8. maja, boste nastopili na predstavitvi novega albuma od Malorshige kot edina predskupina. Kako je prišlo do sodelovanja?
ŽIGA: Do sodelovanja je prišlo tako, da je Aljoša za Malorshigo izvedel od svojega prastrica, ki živi v približno istem delu Slovenije in je pokazal njihovo glasbo celotnem bandu ter jih kasneje srečal na Tolminatorju 2025. Izkazalo se je, da so nas Malorshiga že poznali in da jim je bila naša glasba precej všeč, podobno kakor tudi njihova nam. Prvič, ko sta se banda dejansko videla, to je bilo že po dogovoru za koncert v Cukrarni, je bilo februarja letos, ko smo skupaj igrali v Velenju. Seveda smo se tudi drugi člani obeh bandov precej dobro ujeli in od takrat smo prijatelji.

DEJAN: Kako se boste pripravili na nastop v Cukrarni? Boste izvedli klasičen set ali lahko obiskovalci pričakujemo kaj posebnega? Če gre za kakšno presenečenje, tega seveda ni treba izdati, namig bi bil že dovolj.
ŽIGA: Za ta nastop načrtujemo nekoliko spremenjeno setlisto, saj želimo predstaviti novo pesem, poleg tega pa igramo vse pesmi, ki jih lahko pričakujete na prihajajočem prvencu. Prav tako smo začeli delati na izboljšanih vizualizacijah in pestrejšem performansu na odru.

DEJAN: V zadnjem letu sem vas že večkrat videl nastopati in pri tem opazil, da ste vsi člani banda dokaj mladi. S tem seveda ni nič narobe, želim samo vprašati, v kolikšni meri se mladi dandanes še sploh zanimate za glasbo in obiskovanje koncertov?
ŽIGA: Osebno bi rekel, da je med korono zaradi očitnih razlogov scena zamrla in tako tudi obiskovanje koncertov med mladimi, saj se je celotna generacija, vključno z mano, nekoliko »introvertirala«. Kljub temu moram reči, da se je scena, vsaj kolikor jo doživljam sam, začela v zadnjih dveh letih hitro in močno pobirati. Na primer z odra vidim vedno več obiskovalcev koncertov, na Instagramu vidim vedno več organizatorjev in prostorov, ki organizirajo metal dogodke, novih mladih skupin pa prav tako ne primanjkuje. Sklepam, da mladi kot nekoč še vedno iščejo zase neko skupnost in »svoje ljudi«, ki jih mnogi najdejo v metalu.

DEJAN: In še eno vprašanje v zvezi z »vašo« generacijo. Ko boste tako daleč, boste glasbo izdali tudi v fizični obliki? Ta dandanes že skorajda izumira, mladi (baje) konzumirate glasbo samo še digitalno. Kakšen odnos imata torej do fizičnih nosilcev zvoka?
ŽIGA: Glasbo bomo brezdvomno vedno izdajali tudi v fizični obliki, čeprav se podobno kot številni drugi bandi danes primarno zanašamo na objavljanje prek digitalnih platform, kot je Spotify ali Apple Music. Osebno bi rekel, da CD-ji in vinilke danes med mladimi predstavljajo bolj ali manj nekakšno »retro« obliko poslušanja glasbe ali zbirateljske predmete, medtem ko digitalna konzumacija ostaja glavna, saj je lažje dostopna, mobilnejša in ponuja več. Z vidika glasbenika pa želim poudariti, da so digitalne platforme najslabša stvar, ki se je za ustvarjalce glasbe kadar koli naredila. V glasbeni industriji je danes več denarja, kot ga je kadar koli bilo, ustvarjalcem pa se prav nasprotno že sama misel, da bi lahko kdor koli živel od glasbe, zdi smešna. Vse, kar so digitalne platforme naredile, je to, da so s svojo prilagodljivostjo poslušalcu ustvarile nekakšen oligopol, saj je vsak glasbenik, ki želi, da kdor koli sliši njegovo glasbo, prisiljen, da izdaja prek spletnih platform. CD-jev malo ljudi kupuje zavoljo poslušanja, dobičke od predvajanj pa platforme zadržujejo zase, tako da nam glasbenikom ne ostane veliko. Za nas bi bile fizične oblike glasbe veliko bolj prijazne, vsaj kar se financ tiče, ampak na žalost nimamo druge, kot da se prilagodimo času, ker ta se nam ne bo, čeprav bi bila pravičnejša delitev dobička seveda optimalnejša.
DEJAN: Zanimivo razmišljanje. Če smem še malo povrtati. Omenjena singla imate objavljena tudi na Bandcampu, ki pa za svoje storitve »odvzame« samo 10 % od prodaje. To se mi zdi kar pravičen znesek. Pa vama?
ŽIGA: Bandcamp je brezdvomno ena izmed bolj poštenih digitalnih platform, ampak na žalost se nanjo ne moremo preveč zanašati, saj je uporabljena večinoma za underground sceno in ne igra močne vloge pri širjenju naše glasbe, vsaj po statistikah predvajanj. Prav tako je verjetnost, da ima posameznik aplikacijo, kot je Spotify, precej večja od verjetnosti, da posluša glasbo prek Bandcampa. Večje platforme, kot sta Spotify in Apple Music, so na žalost še vedno najbolj efektivne pri doseganju predvajanj in daleč bolj poslušane, kot je na primer Bandcamp. Seveda to ne pomeni, da nanj ne bomo objavljali v vsakem primeru. Je pa brezdvomno zelo uporabna za prodajanje majic.
 

DEJAN: So torej majice in puloverji tisti, na katere se raje osredotočate?
ŽIGA: Trenutno, ja. Prodaja majic je v Kresniku poleg zaslužka od koncertov primarni vir financiranja skupine, ki nam omogoča nakup opreme in kritja stroškov, kadar gremo v minus. Trenutno prodajamo še prvo izdajo »Kres« majic, z albumom pa planiramo natisniti še nov dizajn.

DEJAN: Kako se še sicer financirate? Igrati v bandu zagotovo ni poceni hobi?
ŽIGA: Za band namenimo malo denarja tudi iz lastnih žepov. Treba se je tudi malo znajti in gledati, kje lahko privarčujemo. Je pa res, da če ignoriramo neposredne stroške banda samega, je oprema individualnega člana precej draga. Na primer zase lahko rečem, da sem že od 15. leta skoraj vsako poletje opravljal različna dela v tovarnah, kuhinjah itd., da sem si lahko privoščil opremo. Enako velja tudi za druge člane banda.

DEJAN: Bi za konec želela kaj sporočiti mladim kolegom, ki stojijo pred odločitvijo ustanoviti band ali ne, in so pri tem neodločni?
ŽIGA: Mladim kolegom, ki želijo ustanoviti glasbeno skupino, ne bi mogel tega bolj priporočati. Jaz sem v prvi band vstopil, ko sem bil star 15 let, in v teh preteklih petih letih s pomočjo bandov nisem bil samo produktiven, temveč sem tudi spletel močna prijateljstva, ustvaril nešteto spominov in pridobil družbo, v kateri čutim močan občutek pripadnosti. Poleg tega sem pri delu z ljudmi na sceni razvil veliko socialnih veščin, ki jih drugače ne bi imel. Prav tako mi je všeč misel, da se bom enkrat, ko bom star in zajeban, lahko vsaj spominjal, da sem pri 20-ih zgledal kul na nekem odru, haha.