Moshead je škofjeloški kvartet, ki obstaja že vse od leta 2011, zato jim slovenski odri niso ravno tuji, tudi na samo ime je že bolj ali manj vsak slovenski metalec kdaj naletel. Ko pa smo ravno pri imenu, moram priznati, da veljajo za eno redkih skupin, pri katerih glede na zapis imena nekako nisem povsem prepričan, ali ga izgovarjam prav ali ne, vendar to ni predmet današnje razprave. Fantje so prvi studijski pečat dobili že leta 2017 s prvencem Game of Knowledge. Naj mu namenim le nekaj besed. Gre za precej thrashersko obarvan album, zgrajen iz devetih skladb, ki skupaj ne presegajo 40 minut. Glasbeno gledano je album zelo soliden, izredno pa me je zmotil vokal, ki glede na ostala glasbila niti ni ravno dobro jakostno uravnotežen, poleg tega stilsko zelo variira, kar povzroči prej negativen efekt. Tako je na albumu mogoče slišati precej melodičen in speven vokal, na drugi strani pa tisti bay-area thrasherski recital v stilu zgodnjih Vio-Lence, in moram priznati, da me ta album predvsem zaradi tega ni prepričal. A glej ga zlomka, ravno ta teden so fantje izdali drugi celovečerec, imenovan We Were Led Astray. Pa so me s tem izdelkom morda bolj prepričali kot s prvim? Poglejmo.

Tudi ta album je zgrajen iz devetih skladb in je skoraj do sekunde enake dolžine kot prvenec, zato sem se sprva vprašal, ali gre morda za namero? A to doseči namerno, bi bilo že matematično pogojeno in mislim, da fantom ni bil cilj pisati enačbe, temveč narediti en dober izdelek. Na moje presenečenje, vsekakor pozitivno presenečenje, leži podobnost s prvencem bolj ali manj le v številu skladb in dolžini. Vse ostalo je na tem izdelku, hmm, drznil si bom reči, perfektno. Vokalist Gregor Lavtar je tukaj nalogo opravil vrhunsko, našel je tisti stil, ki je tako njemu kot glasbi pisan na kožo. Produkcija je fantastična, ravno prav uravnotežena z mastnim zvokom bas kitare, skladbe premišljene, brezkompromisne, progresivne in izpiljene v piko, brez fillerjev in neumestnih brezveznih riffov, ki nastanejo pet minut pred vstopom v studio in se takrat zdijo krasni, kasneje pa se izkaže, da le niso bili tako dobra ideja. Slogovno so se mogoče rahlo oddaljili od tipičnega thrash metala in jadrajo nekoliko bolj v vode dobrih Nevermore ali prezrtih eksperimentalnih albumov Forbidden, sploh pri melodičnih in spevnih refrenih. Tukaj bi izpostavil skladbo Storyteller, ki mi preprosto ne gre več iz glave. Začetni zlovešči riff, ki na hitro rahlo spominja na začetek skladbe Feasting on the Blood of the Insane skupine Six Feet Under, nato se razvija hudičevo nalezljiva melodika, ki se razcveti v neverjetno dober refren v stilu eksperimentalnega thrash metala zgoraj omenjenih skupin iz 90-ih. Vrhunsko.

Seveda pa je skupina še vedno ohranila dobršno mero thrasherskih elementov, v tem smislu najbolj izstopa skladba Wonderful Reality, ki že v štartu prekleto potegne na Thrash till Death skupine Destruction in te preprosto ne more pustiti ravnodušnega. Kar mi je poleg nekoliko manj tipičnih, a dobro umeščenih blast beatov v skladbi Stuck No More, še takoj padlo v ušesa, je surov back vokal pri skladbah Retribution in Trial. Tega bi si želel slišati več, ker izpade naravnost odlično. Skratka, da ne bom dolgovezil, kar me je na prvencu tako zelo zmotilo, so fantje tukaj popravili, kot da nikoli ne bi obstajalo, in naredili en res dober izdelek, ki ga več kot priporočam, in lahko samo rečem, da bom sedaj lahko srečen dal glavo na tačke in zaspal.

Če pa vas zanima, kako fantje sedaj zvenijo v živo, pa vas vljudno vabimo danes v klub Gromka, kjer si bodo ob predstavitvi tega ploščka oder delili z Black Camo in DTN.