Festival Pisana Loka je poletni kulturni festival, ki poteka letno avgusta v Škofji Loki. Dogodek, ki ga organizira Občina Škofja Loka, letos poteka med 20. in 30. avgustom, v teh enajstih dneh pa se je in se še bo zgodilo več različnih kulturnih dogodkov, kot so koncerti, gledališke predstave, ulični nastopi, ustvarjalne delavnice in igre za otroke, predstavili pa so se oziroma se še bodo tudi ponudniki lokalne kulinarike.

Tako rekoč v okviru otvoritve letošnje Pisane Loke se je minuli petek v klubu Pri Rdeči Ostrigi zgodil kulinarično-koncertni dogodek z imenom Dan piva in glasbe. V skladu s primarnimi načrti naj bi se park stare vojašnice prelevil v festivalsko prizorišče, a zaradi slabe vremenske napovedi, ki je našim krajem oziroma kar bolj ali manj celi Sloveniji, obljubljala močno deževno in vetrovno vreme, se je dogodek preselil v notranjost legendarnega škofjeloškega kluba. Ravno po zaslugi predhodne osvežitve (beri: organizatorji so se torej odločili modro) je bilo dogajanje v notranjosti kluba vseeno preživeto v znosnih temperaturah.

In kaj je bilo na programu? Dogodek se je začel kulinarično, in sicer s pokušanjem lokalnih butičnih piv in hrane lokalnega ponudnika v kombinaciji z igranjem družabnih iger. Slednjih so se veselili tudi odrasli, medtem ko kasneje med koncertom ni manjkalo tudi najmlajših članov. Za koncertni program so poskrbeli Moshead, ki so nastopili v vlogi gostiteljev večera, ki so praznovali 15 let delovanja, njihovemu vabilu pa so sledile še slovenskemu trasherskemu življu več kot odlično poznani Sarcasm, Eruption in DTN. Enolično obarvan koncertni program je obetal in že zdaj lahko izdam, da je izpolnil vsa pričakovanja.

Časovnica je bila zastavljena zelo »penzionistično« oziroma močno v prid »starejšim občanom«, kot se stari metalci radi pošalimo na svoj račun, a tudi – kot že rečeno – najmlajšim obiskovalcem, ki so koncert preživeli na ramah mamic/očetov in/ali tetk/stricev in s tem verjetno podprli svoje bratrance/sestrično, strice/teto in/ali očeta na odru.

Tak je bil vozni plan koncerta:
19.00 DTN
19.50 Eruption
20.40 Sarcasm
21.50 Moshead

Čeprav smo vam na našem portalu že večkrat predstavili vse bande, in sicer tako skozi številne novice kot tudi recenzije in reportaže, naj mi bo dovoljeno, da to storim še enkrat, kajti ne pomnim, da bi ti štirje bandi kdaj koli stali skupaj na odru. DTN so bili v petek predstavniki najsurovejše struje thrash metala, Eruption so bili hitri in udarni, a hkrati melodični, Sarcasm so staroste slovenske thrash metal scene, ki so tlakovale ne samo pot tega v Sloveniji, temveč metala na splošno, medtem ko so Moshead odprli progresivnejša vrata v svet thrash metala.

Torej, DTN so stali prvi na odru. Kvartet ali band z najkrajšim stažem je maja letos izdal EP z naslovom Eschatology in je tega seveda pripeljal s seboj v Škofjo Loko – tako v prenesenem pomenu, saj ga je odigral v živo, kot tudi konkretnem, saj smo si ga lahko prisvojili za nekaj fičnikov. Sicer pa se bandu že konkretno poznajo številni nastopi širom Slovenije, kajti deluje vedno bolj samozavestno in uigrano, in kar me je najbolj razveselilo, vedno bolj udarno. Ob vsem napisanem torej ne čudi, da band od publike pričakuje najmanj to, kar z njo ali za njo deli tudi sam: »Hočem videti malo akcije!« No in band jo je seveda dobil. DTN so nas napadli hitro in brezkompromisno, navzoči pa smo se kljub zgodnji uri brez upora predali njihovemu thrasherskemu pohodu.

Nič kaj prida prizanesljivejši z nami niso bili Eruption. Časovnica je bila načrtovana zelo na tesno, časa ni bilo niti za dolge postanke niti za razvlečene nagovore. Samo thrash metal in uživancija! A skoraj se zabava z Eruption ne bi zgodila, kajti kitarist Grega je moral v začetku tedna zaradi poškodbe odpovedati udeležbo, namesto njega pa je res v zadnjem trenutku vskočil Jaka, sicer stalni član Ensanguinate. »Gospod je hitro naštudiral komade,« tako da so Eruption lahko prišli v Ostrigo. Večino pogledov in pozornosti je (sicer pričakovano) ukradel frontman Klemen, ki je z nekaj poskoki pokazal, da še nikakor ne spada med starine slovenske scene, četudi band letos praznuje že 22 let delovanja, hkrati pa je s ponovljenim pohodom med publiko pokazal, da je rad med svojimi fani oziroma ga noge večkrat enako zasrbijo in si ne more kaj, da ne bi »zaplesal«. Pozivu k mosh pitu je bilo ugodeno brez ugovarjanja, največji poklon lastnemu ustvarjanju pa je band prejel s strani publike, ko je ta prepevala njegova besedila. Čudovito! Kar se tiče komadov, sem si zapomnil, da je band odigral odličen The Yearning s Cloaks of Oblivion in Coffin Bred s Tellurian Rupture.

Sledili so Sarcasm. Četverica je v mojih očeh in ušesih predstavljala glavni razlog za obisk Ostrige. Daleč od tega, da bi s tem želel zmanjšati pomen ali vrednost ostalih bandov, ampak takšne pač so moje osebne preference, ki jih sicer vsak metalec nosi v sebi. Nekako se pač ne morem naposlušati komadov s prvenca Crematory, zato se mi tudi ni bilo v ta namen težko voziti dve uri v eno smer. Ko je bil backdrop od Eruption snet in backdrop od Sarcasm obešen, hitra tonska vaja opravljena, so že sledile prve viže naše thrash metal entitete, vzete z aktualnega albuma Soulless Machine. Poznane melodije so me takoj nagovorile, dobra volja vseh štirih možakarjev na odru je tudi meni narisala nasmeh na obraz, njihov užitek pa je bil povsem moj. Neprecenljivo je videti, da band tudi po 39 letih – ja, tako je, band naslednje leto praznuje štiri dekade delovanja – še vedno uživa v tem, kar počne. In kaj je počel? Kot že rečeno, smo bili najprej deležni aktualne plošče, sledil je obisk osrednjega dela diskografije s komadoma Vitez teme in Pričakovanje, nakar se je bilo treba dotakniti albuma Pot v raj, in sicer s komadom Boj za obstoj. Naj na tem mestu rečem samo še »in tako dalje«, kajti z vsakim komadom smo se bližali vrhuncu (beri: prvencu) in Sarcasm so v poznani maniri zaključili koncert s komadi Crematory, Road Warriors in Dej mi Sarcasm.

Ura je bila komaj nekaj čez pol deseto zvečer in že so bili trije nastopi za nami. Zrak v dvorani se je začel vedno bolj ogrevati, a ne samo metaforično, saj je bila zaznavna mešanica piva, znoja in drugih telesnih vonjav. K sreči se je dvorana ves čas zračila, kajti vsa vrata dvorane so bila zaradi zastonj vstopa ves večer odprta.

No, čakal nas je še finalni nastop, koncert Moshead, ki so – kot sem že omenil – v petek praznovali 15 let obstoja. In da si bomo lahko vsi zapomnili ta dogodek, se je četverica odločila, da ga bo dodatno ovekovečila tako, da ga bo posnela. Ker takšen projekt terja malo več priprav, je bilo treba na začetku malo počakati, da so bili vsi snemalci pripravljeni. Ko sem se ozrl po dvorani, sem imel občutek, da so kamere povsod. Ko je band dobil zeleno luč, se je končno lahko začelo. Četverica, katere polovica je dobro uro prej nastopila z Eruption (Gregor Lavtar in Nika Krmelj sta namreč skupna člana), je že nestrpno čakala, Gregor pa je predčasno začel z nagovori, da smo vsi skupaj laže prebrodili čakanje.

To je bilo potem kar hitro prekinjeno s komadom Retribution, neke vrste glavnim singlom aktualnega albuma We Were Led Astray. Takoj je začelo pokati po zaznavno bolj polni dvorani, v kateri ni manjkalo obiskovalcev s čepicami banda, ki je v tistem trenutku stal na odru. Četudi 15 let morda zveni veliko oziroma se zdi, da gre za dolgo dobo, Moshead spadajo med bande, ki se jim ne mudi. No, kar se tiče thrasha, so hitri, ne mudi pa se jim pri snemanju glasbe. Te okoliščine zdaj ne razumite napak, ne gre za kritiko, temveč gre za dejstvo, da so Škofeljčani, eni izmed glavnih gonilnih sil škofjeloške metal scene, v teh letih povili »samo« EP z naslovom V svojem ritmu Vol. 6 ter dva dolgometražca, Game of Knowledge in že omenjenega We Were Led Astray. A v slogu »manj je več« opravljajo svoje delo zmeraj bolje, zato počasnejši tempo povsem pozdravljam. Z vidika setliste je to pomenilo, da je band zaigral skoraj cel novi album, verjetno malo več kot polovico prvenca in priredbo Laid to Rest od Lamb Of God. Publika je bila navdušena, k temu so prispevali tudi sproščeni Gregorjevi nagovori, tako da lahko pod črto sklenem, da je rojstnodnevna zabava uspela. In ker bomo tako ali tako kmalu uživali v uradnem posnetku celega nastopa, naj na tem mestu pripomnim le še, da je zaključek pripadal komadu Evil.

Za konec sicer nočem izpasti ali delovati preveč pokroviteljsko, toda brez slabe vesti lahko rečem »kdor ni prišel, si je sam kriv«. Po drugi strani pa: kogar ni bilo, ga pač ni bilo, konec koncev je ob predstavljeni energiji in volji vseh nastopajočih več kot jasno, da bomo vse bande še dolga leta srečevali v živo. Le vprašanje je, kdaj bo ponovno moč ujeti vse štiri v tej ali podobni konstelaciji; menim namreč, da tovrstnih žanrsko enoznačnih dogodkov pri nas primanjkuje.