Domači thrasherji Sarcasm so sredi božično-novoletnih praznikov presenetili z novico o novem albumu. Temu so nadeli naslov Soulless Machine, kar je v meni – in verjetno kar pri vsakemu dolgoletnemu sledilcu banda – porodilo ideje o tem, da bo band spet izredno družbeno kritičen. Začetna ugibanja potrdi že kar uvodni komad New World Order, medtem ko jih naslovi, kot so Rebellion, World's on Fire, Faceless Mind ali The Stone Age, le še dodatno podčrtajo. Pozorni bralec je na tem mestu morda opazil še nekaj: Kranjčani so tokrat posegli spet po angleščini, ki je pri predhodniku Pot v raj ni bilo.

Pa glasbeno? Tudi tukaj načeloma nič novega. Že omenjeni New World Order postreže s pravovernim old school thrash metalom, ki se mu takoj sliši, kdo mu je idejni oče. In četudi njegov naslednik Rebellion nadaljuje v podobnem slogu, ki je prežet s cupa cupa bobnanjem, band ne pozabi na solaže in melodiko. Brezglavo pri Sarcasm pač ne gre in prav je tako. Kakor tudi ne gre brez večglasnega petja, ki obogati (bolj ali manj) vsak komad. In kaj je še znanega? Znani so tudi ekskurzi v hard rock vode, ki doprinesejo dodatno dozo melodike, s katero band uspešno razbije cupa cupa monotonijo.

Pod črto Sarcasm torej tudi v osmo ne ponudijo kaj prida novega ali revolucionarnega, vendar je to sploh kdo od njih pričakoval? Od banda, ki je tlakoval avtocesto thrash metalu v Slovenijo? Sarcasm v osmo ponujajo to, po čemer so od nekdaj znani. Pri tem se do določene mere sicer ponovijo, a v isti sapi ponudijo deset komadov, ki jim je težko oporekati mero kakovosti, zaradi katere po določenem številu ponovljenih predvajanj zlezejo pod kožo. Pri avtorju teh vrstic so to komadi New World Order, Hand in Hand, The Stone Age in There's Still Hope. Pa dajmo si te »pogledati« nekoliko pobliže.

New World Order me osebno najbolj približa bandovim koreninam, saj predstavlja najmočnejšo vez s prvinskim thrash metalom, po katerem sem vzljubil bandove viže. Hand in Hand zaradi začetnega bobnarskega vložka vzbuja spomin na kak disco štiklc iz osemdesetih, nakar se oglasijo distorzirane kitare, ki v žagajočem slogu vse postavijo na svoje mesto. Pri The Stone Age ne morem mimo refrena, ki pravi, da se vračamo v kameno dobo, in pripadajoče kitarske melodije, ki je prepojena z rokenrolom. Podobno kot zaključna There's Still Hope, ki najprej zavije v baladne vode in poslušalca zavede prvič, nato ponudi izredno groovy riff, s katerim poslušalca zavede in zmede drugič, nakar se vključi še thrash ritmika, ki prekine s presenečenji. Groove in melodika se vrneta, pri poslušalcu pa pustita vtis, da je bil deležen najbolj zapomljivega komada na albumu. Ni čudno, da si po tem komadu zaželi ponovnega poslušanja.

S Soulless Machine so Sarcasm pokazali, da še imajo ideje, s katerimi bodo še v bodoče uspeli napolniti klube s thrash metala željnimi metalci. Prva priložnost se ponuja že čez dobra dva tedna v Medvodah, kjer bo band premierno predstavil nov album.