Jajca. Vsestransko uporabna beseda, ki poimenuje sestavino za pripravo omlet, opisuje nesmisel ali neresnico, poudarja, da je nekaj zanič ali pa se nemara pojavlja v kontekstu drznosti in hrabrosti ter simbolizira moškost. Kdo ali kaj torej ima jajca? Lahko rečemo, da ima tudi glasba jajca? Morda bomo našli odgovor, takšen ali drugačen, v mladi skupini iz Volčje Drage, ki se imenuje preprosto DTN. Tri črke, ki mi še vedno visijo v zraku kot neodgovorjeno vprašanje. Kaj pomenijo? Nimam pojma. Morda bo kak namig padel to soboto v mariborskem Gustafu, kjer jih bomo lahko ujeli v živo, medtem ko izide EP naslednjo nedeljo, 17. maja.

Nekoč sem zapisal: »…gre za več kot odličen štart mlade skupine in že komaj čakam, da se bodo nekega dne odpravili v studio in posneli album, ker so definitivno iz pravega testa za eno krasno pojedino.«

Kdor čaka, dočaka. Vsaj delno. Kvartet se je nedavno odpravil v studio, kjer sicer niso posneli celovečerca, je pa nastal EP z naslovom Eschatology. Dobili smo vsaj kost. Izdelek nam ponuja skoraj 22-minutno lekcijo iz drznega in udarnega thrash metala po dokaj nemški recepturi, z mogočnim in agresivnim vokalom, ki nekoliko spominja na zlate čase takrat še jezne Sepulture. Ne gre za tisti klasični, predvidljivi »cupa-cupa-thrash metal« z gangscreami posameznih besed na vsako četrto dobo (karikiram). Ta EP nosi občuten pridih death metala, ki doda skladbam tisto težo in surovo agresijo. Me veseli, da so se od izdaje demo posnetka oplemenitili v to smer.

Vse skladbe žene srednji do srednje hiter tempo in so sestavljene iz žagajočih, zapomnljivih in nalezljivih kitarskih riffov, okusno melodičnih solaž in mogočnega, distorziranega zvoka baskitare. Ta mogočni zvok še posebej lepo zasije v bolj izpiljeni in ritmično nadgrajeni verziji skladbe DTN, ki je edina od petih iz EP-ja, ki smo jo lahko že slišali na demo posnetku, izdanim pred dvema letoma. Ko sem že pri ritmiki – ta čez celotni izdelek izstopa v pozitivnem smislu. Gre za dokaj netipičen in vseskozi zanimiv pristop bobnarja, ki prinese piš svežine in ne stopa v soj žarometov pred druge instrumente, kljub temu pa nase prekleto dobro opozarja.

Peterica skladb ponuja dovolj ponovljivosti, da lahko govorimo o premišljeni ter koherentni celoti in hkrati ravno pravšnjo mero raznolikosti, da je za poslušalca dovolj zanimiva za ponovno predvajanje. Skladbe s svojimi brezkompromisnimi in odrezavimi riffi nosijo tisto hladno in surovo noto z vonjem zažganega mesa v uničenem urbanem naselju po ognjenem krstu in v srednje hitrem ritmu pečejo svoje tri črke v poslušalčevo podzavest. Predvsem imam v mislih skladbo Slaughter, ki na izdelku mogoče najbolj izstopa, je pa najverjetneje moj favorit. Produkcija je čista, razločna in odlično uravnotežena za čisto uživancijo ob poslušanju na slušalke, kar več kot priporočam.

In da zaključim tam, kjer sem začel: ja, ta glasba ima jajca. Prišli smo do dna, fantje se ne šalijo. S tem EP-jem, ki predstavlja eno krasno pridobitev na domačem teritoriju, so dali jasno vedeti, da mislijo prekleto resno. Izdelek je brez slabega komada, brez praznega hoda. Zadane takoj in ostane. Nimam pripomb. Bravo.