Ko smo bili še perspektivni mladiči, so nam starejši ljudje, ki so svoj vlak že zamudili, vedno govorili »na mladih svet stoji«. Stavek, ki mi še danes odmeva v ušesih in mi pred oči pripelje zlate, brezskrbne čase, ki so že davno mimo. Kaj točno so pravzaprav s tem stavkom želeli povedati, takrat zares nisem najbolje razumel in se s tem niti nisem ubadal. Tako se najverjetneje tudi mlada skupina po imenu DTN ne ukvarja s pregovori in zgodbicami, ki jih pripovedujejo dementni pradedi, ampak raje polaga tirnice za svojo trdoželezno lokomotivo, ki praktično še niti ni zapustila matične postaje. Mladi novogoriški četverec je začel ustvarjati leta 2022 in nam je junija lani v posluh pripravil demo posnetek z dvema skladbama skupne dolžine nekaj več kot sedem minut.

Vas zanima, kako ti dve skladbi zvenita, da sem se odločil pisati o sedemminutnem demo posnetku?

Odkrito – zvenita bolano, seveda moramo upoštevati, da gre le za demo posnetek, zato je produkcija temu primerna, ampak govorim o stilu in duši. Vedno znova se mi pri tako mladih ustvarjalcih zdi zanimivo, kako jim uspe zadeti te starošolske note, ko pa so rojeni desetletja pozneje. Ampak jim uspeva, in to prekleto dobro. Mladi thrasherji ga lomijo brez milosti in kompromisov. Hitri ritmi, sočni riffi, hitre in tehnično zahtevne solaže, surov vokal in nalezljivi, catchy refreni so definitivno recept za uspeh in skupina vse naštete parametre odkljuka brez težav.

Pri prvi skladbi, Lusitania, so definitivno opazni vplivi zgodnje, res zgodnje Metallice v stilu No Remorse ali Hit the Lights, vokal je sicer precej surov, a vseeno ohranja kanček melodike, kar samo skladbo nekoliko povzdigne in se mi zdi to vrhunsko.

Prva asociacija na drugo skladbo, DTN, pa je bila, kako bi zvenelo, če bi v mešalnik vrgli staro Sepulturo in Slayer. Zvenelo bi nekako tako: po eni strani surovo in brez možnosti pogajanja, po drugi pa dovolj groovy, da z nasmeškom razgibaš vratne mišice.

Skratka, gre za več kot odličen štart mlade skupine in že komaj čakam, da se bodo nekega dne odpravili v studio in posneli album, ker so definitivno iz pravega testa za eno krasno pojedino.

Tako sem čez leta tudi sam prišel do točke, ko sedim na postaji in razmišljam, ali je vlak že odpeljal ali šele prihaja, in se bolj pozorno oziram levo in desno. Sedaj tudi nekoliko bolje razumem pomen prvega stavka in zagovarjam, da je treba mladim pustiti ustvarjati, jih jemati prekleto resno in jih pri tem podpirati, saj na skupinah, kot je DTN, vsekakor stoji (metal) svet, ki še nikakor ni izgubljen.