Tako sem leta 2021 začel reportažo: »Festival mladih kultur Kunigunda je največji projekt Mladinskega centra Velenje, ki ga organizira v sodelovanju z mladimi domačini. Kunigunda je medij za predstavitev nekonvencionalnih in bolj ali manj neodvisnih kulturno-umetniških praks.« Do danes se v tej zvezi ni spremenilo nič, Kunigunda ostaja stalnica, le Železni Aktivizem ni več del organizacijske ekipe.

Slednjega sem morda malo pogrešal, kajti ko Železni Aktivizem organizira koncert, vsaj ob pravem času vem, kdaj se bo kaj dogajalo. Tokratni ali letošnji metal dogodek v okviru Kunigunde je sicer dobil svoje mesto na uradni spletni strani festivala, a za samostojni dogodek v Facebooku pa ni bilo prostora. Kot očitno ni bilo časa za pravočasno objavo časovnice, a slednja okoliščina se zgodi tudi marsikateremu drugemu organizatorju pri nas, zato v tej zvezi ne smem biti prestrog. Moram pa priznati, da nisem bil edini, ki se je »lovil« z iskanjem informacij.

A prihod v Velenje oziroma pogled na postavljen in ustrezno osvetljen oder na terasi eMCe placa je razpihal vse dvome in potrdil ponovno odlično organizacijo. Končno je vreme dopustilo, da sem doživel koncert na prostem pred tem kultnim klubom, vse potrebno – vključno z zvokom – pa je bilo urejeno »tipi-topi«.

Skladno s časovnico so Edge of Sins prvi stali na odru. Sicer ne vem, koliko aktualizirane so informacije v Metal arhivih, kjer je navedeno, da band prihaja iz Cerknega in igra heavy metal, a vsaj slednja informacija potrjeno ne drži več. Kot je povedal pevec v četrtek med koncertom, se je band vrnil na sceno po desetih letih, in sicer kot melodični death metal band. Melodika je bila tudi prva stvar, ki sem jo zaznal, zaman sem pa čakal na breakdowne, kajti organizator je na spletni stran band opisal z »metalcore«. Skratka, to ne drži, Edge of Sins se še naprej gibljejo v bolj tradicionalnih metal vodah, četudi plujejo po drugih strugah. Pri tem se pevec poslužuje clean vokala in growla, s krulečim harsh vokalom mu mestoma na pomoč priskoči en kitarist, in ko so bili vokali najagresivnejši, me je band tudi najbolj nagovoril. Sicer pa je zvenela peterica v mojih ušesih nekoliko preveč melodična, preveč mehka, že skorajda hardrockovsko, kar seveda ni kritika. Od naslovov komadov sem ujel Dreamworld ter The Key to Myself, singla, ki napovedujeta nov album, in The Mask s prvenca My Escape iz leta 2016.

Drugi so bili na vrsti Insolaze. Gre za kvartet iz Avstrije, ki preigrava beatdown hardcore. Kako to zveni? Konkretno drugače kot klasični hardcore, pri katerem ima človek včasih občutek, da se stvari dogajajo v zelo nekontroliranem okolju. Insolaze pa lahko poslušalec brez težav sledi, četudi jih pred tem nikoli ni poslušal, najboljši dokaz za to je menda kar avtor teh vrstic. Počasni in še počasnejši breakdowni (ja, ne riffi), nas peljejo skozi komade klasične hardcore dolžine (ali bi bilo bolje, če bi kar zapisal kračine?). Ampak … Nizko uglašena kitara in težki bobni – da o baskitari sploh ne začenjam – proizvedejo tak hudičevo masten zvok, da je kar veselje. Sicer je bila na ta račun kitara na trenutke malo slabše slišna, a še vedno dovolj, da motnja ni bila moteča. Tako proizvedena energija je bila v kombinaciji z energijo posameznih članov banda povsem nekaj drugega kot to, kar so nam predhodno ponudili Cerkljani. In medtem ko se je pri prvem bandu moshalo v dvoje, se je pri Avstrijcih našel en ljubitelj hardcora, ki je z rokami in nogami vihteče »plesal« po celi terasi, medtem ko smo drugi samo odobravajoče zadržano kimali. Se je pa med nastopom Avstrijcev publika že tudi malo bolj sprostila (beri: bilo nas je že več posameznikov, ki smo si upali pred oder). In kaj smo slišali? Band je na sceni še relativno mlad, ustanovljen je bil leta 2023, in posledično nima dosti komadov, kar je bil morda tudi razlog, da je od njemu namenjenih 50 minut izkoristil le dobro polovico, v kateri je zaigral Define, A Cosmic Wind in priredbo Dark Souls.

Po odličnem ogrevanju pa ohladitev s Srd. No, samo v prenesenem pomenu, kajti preroki ognja znajo podkuriti publiki. Peterica, pri kateri se tako ali drugače večina vrti okoli pevca Gorana, nam je vsem dodobra poznana. Sam sem band nazadnje v živo gledal decembra lani v Murski Soboti, vsega skupaj pa je bilo to zame že več kot deseto srečanje v živo. Pa je bilo zaradi tega dolgočasno? Manj zanimivo? Predvidljivo? No, slednje morda, kajti vizualno in z vidika performansa natančno vem, kaj pričakovati, sicer pa je bil cel nastop ena sama uživancija. Setlista je bila poznano pričakovana; ko me je kolega, ki se je s Srd srečal prvič, vprašal po tem, kaj band igra v živo, sem točno napovedal, da bo slišal Kupo trpljenja, medtem ko je band Soči obrnil hrbet. Slednje ne mislim negativno, kajti na mesto tega komada je stopila mojstrovina Kaštiga, s katero peterica od izdaje tretjega albuma vragvmesiton že lep čas zaključuje redni del nastopa. Redni del nastopa ali nekakšen prepoznavni znak banda je postal tudi Goran, s hrbtom obrnjen proti nam, ko šiba black metal in on v tem samo uživa, ali ko naslonjen na zvočnik divje čupa na odru. Seveda smo mu pod njim sledili, kar pa – kot veste – v primeru Srdovih viž sploh ni težko. O teh morda samo ena pripomba, dragi Srd: čim prej posnemite in izdajte Psi božji, ki je postal del redno zaigranega repertoarja, kot single, da ga lahko poslušam(o) doma. In ker v Velenju ni bil navdušen samo avtor teh vrstic, temveč tudi dokaj številčna množica privržencev black metala, ki je glasno »zahtevala« še en komad, so Srd za konec z nami delili še osmi komad, ki sliši na ime Sreča na vrvici.

Ko je band dokončno zapustil oder, smo iz zvočnikov lahko znova poslušali atmosferično glasbo, ki pa je bila še n-tič preglašena z največjimi pop in rock hiti vseh časov, ki so prihajali iz zvočnikov Petrolove gostilne na drugi strani ceste. Ta dvojna doza glasbe je menda bila posledica spora, ki bolj ne bi mogla izražati »slovenceljstva«. Žal! Dosti ljubši mi je bil potem drugi lokalni »pojav«, in sicer sem prvič v življenju doživel, da je na black metal koncertu na oder poletel modrc. Aco, Srdov kitarist in domačin, ki bi ga skoraj bil ujel z zobmi, je bil zadovoljen, kolegica poleg mene pa je preverila in potrdila, da je njegova lastnica izpod odra res šla brez. Morda v backstage? Joj, da ne bom sprožil kakšnih govoric. Kunigunda, do naslednjič!