»Cui honorem, honorem.« Sašo Herman. Ob zapisu o zadnjem obiskanem koncertu leta 2025 naj mi bo dovoljeno, da se ozrem nekoliko dlje v preteklost, še dlje nazaj od 44. edicije Metal Klavnice, ki je praznovala koncertno rojstvo zasedbe Srd. Na tem mestu želim izpostaviti 25-letno nesebično delo Saša Hermana, ki je s 67. Klavnico sklenil leto kot vsako drugo, in sicer z metal koncertom za metal navdušence. Če njega ne bi bilo, marsikateri Sobočan ne bi postal metalec ali ne bi v živo videl marsikaterega banda, ki je nato postal njegov najljubši. Zaradi truda, dela in časa, ki jih je Sašo v vseh teh letih vložil v to, da se je Prekmurje z velikimi črkami vpisalo na metal zemljevid Slovenije in širše okolice, si brez pomislekov zasluži naziv »metal oče Prekmurja«. Zato, dragi Sašo, hvala!

Zdaj pa si poglejmo, kaj je Sašo tokrat pripravil za nas. Drugače kot je v navadi, je tokratna Klavnica ponudila tri bande iz »istega koša«. Ali povedano drugače: zadnja Klavnica leta 2025 ni ponudila tradicionalne žanrske mešanice, temveč blackmetalsko obarvan tematski večer, h kateremu pa so dosti pripomogle pogajalske veščine drugega slavljenca večera, Gorana, ki se mu bom posvetil nekoliko kasneje.

Srečanje s Kresnik v MIKK-u je bilo moje drugo v tem letu oziroma drugo nasploh. Zasedba je februarja delala družbo zasedbama Livergga in Divine Inferus v Gustafu, februarsko pozitivno mnenje pa se konec leta tudi ni spremenilo. Sicer moram priznati, da sem v teh vmesnih desetih mesecih večino nastopa pozabil, tako da sem bil znova presenečen nad deklino na kitari, nisem pa pozabil, da gre za mlad band, ki stoji na začetku glasbene kariere. Zaradi tega sem z navdušenjem sprejel veliko rogovje, ki je krasilo stojalo glavnega pevca/kitarista, malo manj z navdušenjem pa obrazno poslikavo treh od petih članov, ki naj bi verjetno predstavljala slovenski ponos, Triglav, nehote pa spominjala na Batmanovo masko. Kaj pa glasbeno? Pod dokaj glasno zvočno kuliso sem znova prepoznal konkretno dozo melodičnega death metala, ki je bil na eni strani počrnjen v duhu tematskega večera, po drugi strani pa obogaten s številnimi solažami, ki jih je glavni kitarist velikokrat odigral kar na zvočnikih pred odrom, kjer se mu je največkrat pridružila kitaristka, včasih so pa tam stali tudi trije kitaristi. Ta del performansa zagotovo priča o tem, da je zasedba v letu 2025 nabrala mnogo odrskih izkušenj, s čimer deluje še bolj samozavestno. In prav je tako, kajti Kresnik kljub mladosti vedo, kaj hočejo in kako to deliti s publiko.

Drugi so bili na vrsti Unviâr. Slovenska besedila so zamenjala italijanska, iz kvinteta je nastal kvartet, ženski član banda se je preselil na bobnarski stolček, obrazna poslikava pa je v celoti izginila. Če bi se band zanjo odločil, bi ta verjetno temeljila na črno-beli kombinaciji, kajti po mojem bi samo taka ustrezala black metalu, ki smo mu bili priča. Black metal iz hiše Unviâr proizvaja melanholijo in žalost, v njegovem objemu ni bilo mogoče čutiti niti malo topline, zgolj mraz. Melodičnost Italijanov je torej nekaj povsem drugega kot tista, ki smo je bili deležni še pred nekaj minutami v družbi domače zasedbe, Unviâr so zveneli bolj surovo in bolj monotono, a ne dolgočasno. Resnejši in bolj »grim« pristop je razredčil publiko pred odrom, jo porinil nekoliko bolj nazaj proti šanku, in tako dal več prostora osameli mosherki/plesalki, ki je na svojevrsten način interpretirala black metal, ki so ga proizvajali Italijani. Ker je njihov nastop trajal kakšnih 45 minut in ker je band do zdaj povil dva izdelka, polvečerec Faliscjis (2023) in celovečerec Disglaç (2025), smo verjetno slišali vse z obeh izdaj. A tega ne morem trditi z gotovostjo, ker bandove diskografije ne poznam do te mere. Potrdim lahko le, da smo slišali večinoma dolge in še daljše komade, ki s svojo melodiko plujejo tudi v post black metal vodah, v katerih je najlažje plavati z zaprtimi očmi.

No, pa sem končno prišel do Srd in s tem do Gorana. Naj na tem mestu povem nekaj, kar s Srd nima tako rekoč nobene veze in je po vsej verjetnosti pomembno samo avtorju teh besed. Kot je v navadi, si človek pred obiskom koncerta določenega banda bolj množično vrti njegovo glasbo (beri: normalna priprava metalca na koncert). No, avtor teh besed pa v sklopu priprav na koncert ni posegel samo po treh dolgometražcih in split izdaji iz hiše Srd, temveč je obujal spomine na bandovo predpreteklost z EP-jem Terror Arise. Seveda nisem pričakoval, da bodo Srd te komade zaigrali v Murski, a tega Goranovega projekta se med konzumiranjem Srd skorajda vedno spomnim, kako naj bi bilo torej tokrat kakor koli drugače. Namesto Terrorfront smo dobili konkretno dozo Srd, tako novih kot starih kot tudi še neizdanih. Novi kitarist torej ni bila edina noviteta, s katero nas je Goran presenetil v Murski Soboti. Medtem ko noviteti slišita na ime Psi božji in Telovo, vsaj tako sem lahko razbral s setliste, ki jo je imel band na odru, pa nimam pojma, kdo se je »skrival« pod črno-črno obrazno poslikavo. In če band na svojem profilu v Facebooku še ni razkril njegovo identitete, se tudi avtor teh besed z njo (zaenkrat) ne bo več ukvarjal. Glede na videno in slišano je ta (kot tudi band v celoti) svoje delo opravil zadovoljivo, opaziti pa je bilo, da se ob podajanju starih in starejših komadov počuti lagodneje in sigurnejše kot ob novejših, kar pa je seveda povsem razumljivo.

»Praznovanje« devete obletnice prvega nastopa Srd je torej uspelo, eden najzanimivejših slovenskih black metal bandov pa je z njim potrdil, da nas bo še naprej razvajal v svojem slogu (beri: delal edinstveno glasbo). Zato, dragi Goran, hvala!

-- Izklopi metal način in vklopi turistični način –

Ker predhodno nisem želel preusmeriti pozornosti od dveh meni ljubih Prekmurcev, uvoda nisem izkoristil za promocijo lastnih obkoncertnih aktivnosti. Teh tudi tokrat ni bilo malo, saj se izjemoma po koncertu nisem odpravil proti domu, temveč na sever, na Goričko, kjer sem preživel cel konec tedna, noč pa v gradu Grad. Da je možno prespati na čisto pravem gradu, je zame že dovolj zanimivo, a pravo presenečenje sem doživel naslednje jutro. Po black metal nevihti sem se naslednji dan – sicer z zvonjenjem v ušesih – zbudil v popolno tišino. Kdor ima ta privilegij, da živi v podobnem okolju, pozna ta občutek, ki mu ga zategadelj zavidam, saj sam le redko preživim čas nekje, kjer je edini zaznavni »hrup« petje ptičev. Nastanitev oziroma nočitev v gradu Grad ima sicer svojo ceno, a podoživitve te izkušnje pa ni možno plačati niti z Mastercardom.