Za metalce včasih rečejo, da so pod svojo robustno zunanjostjo v resnici najbolj prijazni mucki, zato ne more biti presenečenje, da se je v petek v klubu Gromka na Metelkovi odvijal dobrodelni metal koncert, katerega primarni cilj je bilo zbiranje sredstev za zavetišče Mačja hiša. In kdo je bil tega večera zadolžen za zabavo? Na odru so se zvrstile tri mlade slovenske zasedbe: DTN, Enginetail in Kresnik.

Ob prihodu na prizorišče nekaj minut pred napovedanim začetkom koncerta je bilo pred klubom zbranih kar nekaj ljubiteljev metal glasbe in muckov, v oči pa je bodla njihova mladost. Vem, da se velikokrat delam norca iz svoje starosti, čeprav se v srcu počutim tam nekje okoli 30, ampak tokrat praktično ni bilo osebe, ki ji ne bi gladko lahko bil foter. Notranjost kluba je še samevala, a medtem ko sem klepetal s sodelavcem Žanom, so obiskovalci počasi začeli polniti prostor in na odru so se DTN tudi že pripravljali na svoj nastop.

Koncert se je pričel z vsega petminutno zamudo, kar je bilo ravno dovolj, da se je prostor medtem že kar dostojno napolnil, in v trenutku, ko so fantje iz Volčje Drage brez kakršnegakoli pozdrava na polno usekali, se je občinstvo pomaknilo vse do odra in že po nekaj sekundah prvega komada se je razvil prvi pravi mosh. Sam sem obstal kar malo presenečen. DTN sem namreč videl v živo pred približno dvema tednoma v škofjeloški Ostrigi na Dnevu piva in glasbe, a band, ki sem ga gledal zdaj, je bil nek drug band. Če so mi v Loki delovali še nekoliko zadržani, so se v Gromki predstavili kot prekaljeni mački. Z energijo banda se je lahko kosala le še energija publike in vsi skupaj so ustvarili vročično vzdušje, ki mu klimatska naprava v klubu zelo kmalu ni bila več kos. Bolj ko so fantje na odru žgali, bolj je publika norela v moshu in ga občasno nadgradila še s circle piti ter walls of death. Bomba. Verjetno ni naključje, da so DTN svoj nastop začeli z I'll Lead the Way, ker je celoten nastop potekal v tem duhu; povedano drugače – band je narekoval tempo in publika je sledila. Sicer pa so fantje postregli celoten repertoar njihovega EP-ja Eschatology, ki nosi letošnjo letnico izida, in še nekaj dodatnih komadov. Edina pavza, ki so si jo med nastopom privoščili, je bila posledica potrebe po zasilnem krpanju opne na bas bobnu, ki je očitno podlegla pod težo udarcev.

Si po petkovem koncertu želim še kdaj videti DTN v živo? Zagotovo!

Naslednja je na oder stopila v camo hlače oblečena in stilsko poenotena peterica Enginetail s Krasa. Ko sem med čakanjem na nastop na hitro ošvrknil njihov profil v Instagramu, sem ujel novico, da so pred zelo kratkim dobili novo pevko. Živo je na mikrofonu zamenjala Ana. Ker sem Enginetail tega večera videl in slišal prvič, ne morem delati nobenih primerjav, lahko pa rečem, da se je ta kadrovska sprememba morda za odtenek poznala na njihovemu nastopu, ampak ne dovolj, da bi to resno vplivalo na celoten paket, ki so ga pripravili. Prepričan sem, da bo nova pevka s skupaj nabrano kilometrino zelo hitro premagala še zadnje ostanke mestoma prisotne zadržanosti. Enginetail so s svojim melodičnim metalcorom nekoliko stopili na žogo, kot se to rado reče v nogometnem žargonu. To lahko bolj ali manj pripišem melodičnemu in clean vokalu, ki ga je mestoma pretrgal growl, za katerega je bil (večinoma) zadolžen basist, ki je tudi sicer prevzemal vlogo frontmana. Ko smo že pri tem, si v bodoče pri Enginetail želim več ženskega growla. Zasledil sem ga namreč le med priredbo komada Somebody That I Used to Know in se ne bi pritoževal, če bi ga bilo več. Po slišanem je Ana dobra pevka, ki se loteva tudi zahtevnejših vokalnih linij. Želim si tudi, da bi v prihodnje prevzela vlogo osrednjega lika na odru ter petju in headbangingu dodala še več odločnega komuniciranja s publiko. Pa da ne bo zdaj kdo mislil, da je je bil nastop Enginetail miren in dolgočasen. Daleč od tega, le band se je od svojih predhodnikov na odru precej razlikoval, s čimer pa se publika zagotovo ni obremenjevala. S svojo podporo je zelo jasno izkazovala zvestobo bandu od prvega do zadnjega komada in nekajkrat so se ji pridružili tudi nekateri člani banda. Za dodatno začimbo je poskrbel še Jan, vokalist zasedbe Spirits of Stygia, ki se je bandu pridružil pri komadu Cure, za katerega je svoj vokal posodil tudi na plošči Tears of What We Left Behind, ki je izšla letos.

Si po petkovem koncertu želim Enginetail še kdaj videti v živo? Brez dvoma! Sploh ker me zanima, v katero smer bo šel razvoj po kadrovski menjavi.

In za konec še Kresnik. Band, ki sem ga po svoji veliki neumnosti zamudil v Cukrarni, ko so tam nastopili skupaj z Malorshigo, in katerega začetek nastopa bi v petek skoraj zamudil zaradi prijetnega klepeta, tokrat s sodelavko Sašo. Ob vstopu v Gromko je vladalo temačno vzdušje, band na odru, okrašenim z ogromnim jelenovim rogovjem, nam je kazal hrbet in iz zvočnikov so prihajali zvoki intra v komad Caporetto, ki je nato udaril na polno. Nov band, nova podoba, nova zvrst, podpora pod odrom pa ponovno neomajna, na trenutke fanatična. Vzdušje med komadom Na svoji zemlji se je po začetnem divjem moshu prelevilo v domala verski obred in refren »še en dan počakaj, še en dan preživi in mogoče jutri uzrl boš morje«, ki je ob podpori publike polnil prostor, je deloval kot skandiranje plemenskih vračev, ki pozivajo bogove k boljšemu jutri. Noro. Tudi peterica iz Škofje Loke, ki preigrava blackened death metal, je relativno nova na sceni, a njihov nastop je dodelan v nulo. In čeprav je bilo to moje prvo srečanje z njimi, je moje prepričanje, da gre za perspektivne vzhajajoče zvezde, potrdil tudi basist znanega slovenskega black metal banda, s katerim sem se ujel v pogovor po koncertu. Nisem čisto prepričan, če so Kresnik pod streho spravili celotno planirano setlisto, saj je bil koncert zaradi časovne stiske zaključen pred napovedano uro, ampak nič ne de. Prizorišče smo zapustili potešeni in navdušeni.

Si po petkovem koncertu želim Kresnik še kdaj videti v živo? Vsekakor! In to zelo kmalu, saj bodo 19. septembra nastopili v mariborskem klubu MC Pekarna skupaj z nu-metalci Morywa kot podpora hrvaškemu black metal projektu Tryglav.

In čeprav sem že malo dolg (that’s what she said), dovolite za zaključek še nekaj sklepnih misli. Najprej bi se rad dotaknil dobrodelne note prireditve: »Dejte sowde za mačke!« To smo lahko slišali in danes zjutraj sem z veseljem zasledil novico, da je bilo za zavetišče Mačja hiša zbranih 1.400 EUR, kar bo zagotovo zadoščalo za kar nekaj hrane. In če v petek niste uspeli, lahko sredstva zavetišču še vedno namenite tukaj. Druga stvar, ki se je moram nujno dotakniti, pa je pečat, ki ga je v meni pustil petkov večer. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje doživel podobno vzdušje na koncertu, pa sem jih dal kar precej čez. Mladina nam je na najboljši in najlepši način demonstrirala, da sta prijateljstvo in enotnost še kako živa, in s ponosom lahko rečem, da sem tega večera cinika v sebi z največjim veseljem poslal domov spat in se prepustil pozitivni energiji, ki je bruhala z vseh koncev in dala vedeti, da je metal med mladimi še prekleto živ. Da ne bo pomote – svet gre v kurac, glede tega ni nobenega dvoma, a lepo je vedeti, da bo soundtrack našega konca jebeno dober. Edino, kar me zares skrbi, je, kdo bo polnil posode s hrano naših muckov, ko bo crknil še zadnji predstavnik človeške vrste.

Plakat je oblikovala Lara Bertoncelj.