Zame je pravi METAL album tisti, ki te spravi do headbanganja. Ki vsebuje tisti nalezljivi riff, ki te takoj pritegne in »prisili«, da podzavestno začneš migati z vratom. In tako sem že pri istrski black metal zasedbi Malorshiga, njenem drugem albumu Vento, ki je nasledil prvenec Kvlt ov Vitis et Olea iz leta 2019, in njegovem drugem komadu, naslovljenem Bvrin. Četudi razumem tega kot nekakšen »podaljšek« uvodnega Levante, ki predstavlja pravoverni intro z valovanjem morja in nežnim večglasnim ženskim petjem, ta postopoma proizvede headbanging trenutek, ki temelji na počasnem in spokojnem »žaganju«, ki je sicer značilno za kak melodični black metal.

In tako sem že tudi pri drugi lastnosti Venta. Ta navzven deluje kot nekakšen mišmaš, kot skupek idej, ki so ga na kup prinesli različni vetrovi z različnih strani neba, brez neke prave povezave. Na čem temelji ta misel? Na dejstvu, da Vento obsega številne metal karakteristike, ki jih black metal povezuje v koherentno celoto. Imamo torej ritualnost (Bvrin), groove (Bvria), psihedeličnost (Maestral), atmosferičnost (Lebich), avantgardnost (Ponent), romantičnost (Ivgo), brutalnost (Oshtro) in progresivnost (Tramontana).

Ob naštetem se avtor besedila popolnoma zaveda in na tem mestu izrecno na to opozarja, da navedene značilnosti nikakor ne veljajo izključno za posamezni komad oziroma tega ne opisujejo v celoti. Vsi komadi so z vsem navedenim prepleteni in prepojeni do (ne)prepoznavnosti, ki je značilna za nepredvidljivost pokrajine, iz katere izvirata album in zasedba. Kot dokaz oziroma za boljšo predstavo o tem, kakšen album je Vento, naj v nadaljevanju izpostavim tri komade, ki pri meni kotirajo najvišje. To so Ponent, Ivgo in Tramontana.

Pri prvem se moram vedno znova nasmehniti, ko nastopi trenutek, ko band izkaže naklonjenost avantgardnim čarom norveških Vulture Industries (ali bi bilo bolje, če bi kar omenil ime Devil Doll?). Trenutek ni dolg niti ni intenziven, je pa zaznaven, prisoten in zaradi tega še toliko bolj poseben. Več kot »poseben« pa je Ivgo, ki me vsakič na novo očara s kontrastno igro, kakršno poznamo iz zgodbe Lepotica in zver. Pri tem komadu Oəlka seveda predstavlja zver, ki z visokokričečim, nečloveškim harsh vokalom in growlom požene strah v kosti ženski vokalni protagonistki, ki pa očitno kljub prežeči nevarnosti vidi in čuti izključno lepoto življenja. Preden pridemo do zaključnega komada Tramontana, Oshtro s svojo »enostavnostjo« dvoglasnih kitarskih melodij, raznolikih bobnarskih ritmov in številnih vokalnih nesoglasij zgradi most med njegovo kompleksnostjo in romantičnim svetom komada Ivgo. Torej, smo pri komadu Tramontana, ki mi ne deluje samo najbolj zahteven, temveč – morda ravno zaradi tega – najbolj kaotičen in agresiven.

Če torej band meni, da potrebuje za naslednji album ponovno sedem let, takoj podpišem, da ga bom počakal. Se pa ob trenutnem navdušenju nad recenziranim albumom vseeno sprašujem, v katero smer zna band še iti, kajti bolj norega, raznolikega, pestrega, lepega in grdega albuma mu verjetno ne bo uspelo še enkrat napisati. Ali pač? In ravno v tem je čar tega banda, po mojem pa se mu bo z lahkoto uspelo na novo definirati. V tem oziru mi po mislih šviga še eno norveško ime, in sicer Dødheimsgard.