»Sale, ubijaš me!«

Kdor ne razume, mu bo menda časovnica povedala vse:

21.45 Grabn
22.40 Kresnik
23.40 Malorshiga

Tretji večer oziroma tretjo noč zapored koncert na programu že spominja na festivalsko dogajanje, le da se med enim in drugim nastopom nisem selil od odra do odra, temveč od mesta do mesta in vmes celo prečkal državno mejo. Četrtkovo romanje v avstrijski Gradec in petkovo romanje v laški ŠMOCL je doživelo vrhunec v velenjskem klubu eMCe plac. Tako kot obakrat poprej je tudi v tretje bilo kopičenje energije in volje poplačano z všečno koncertno izkušnjo.

To so otvorili slovenjgraški Grabn. Zavajajoča navedba v Metal Arhivih, da gre pri četverici za death'n'roll zasedbo, me je speljala na »kriva pota«. Četudi sem doma poslušal njihovo edino izdajo do zdaj, EP z naslovom I Bleed My Kind for You, pri katerem sem zaznal visoko mero hard rocka v kombinaciji s heavy metalom, kar me je spominjalo na legendarne Motörhead, sem bil v živo vseeno presenečen. Ob branju Tomaževe reportaže, ki je glasbo Slovenjgradčanov označil kot »mešanico degradiranega southern rocka, punka, mutiranega grungea in death metala« (vir: Halloween Party: Marjetice / Grabn), se sicer približa temu, kar sem z lastnimi ušesi slišal v Velenju, a vseeno so bili moja najmočnejša asociacija kultna grunge zasedba Nirvana. Ne glede na vse, mladci, med katerimi naj bi bil menda samo eden polnoleten, so se izkazali kot že skoraj prekaljeni mački, kar sicer ne čudi, saj so v Velenju izvedli že svoj 17. nastop (preverite bandov profil v Facebooku, kjer za vsakega objavijo manjšo galerijo). Sicer pa z imeni komadov seveda ne znam postreči. Potrdim lahko, da gredo vsi hitro v uho, da so bili odigrani z visoko mero občutka, da je band izkazal novo raven DIY mentalitete (beri: zakaj bi koristili mešalko in dvoransko ozvočenje, če lahko poiščejo sample na pametnem telefonu in ga predvajajo prek mikrofona) in da je bil desni kitarist (gledano z moje strani na oder) verjetno polnoleten, saj je del enega komada odigral z drsanjem pivske steklenice po vratu kitare.

Kresnik sem tokrat videl že tretjič. Band se mi vsakič bolj dopade, a vseeno se še nisem uspel odločiti, ali je uporaba treh kitar dejansko potrebna. Površno bi rekel, da dve kitari večino časa proizvajata iste melodije, zaradi česar koristi dodatna kitara le polnejšemu zvoku. Če bandu tako ustreza, jaz nimam nič proti, sicer pa je peterica ponovno izvedla vse rituale, ki jih najdete tudi na njenem Bandcampu (Na svoji zemlji in Kres), dodala pa je še druge komade, ki sem jih menda tudi že vse slišal v živo. Kot odličen se je ponovno izkazal Caporetto, medtem ko se mi je tokrat nekoliko globlje v spomin vtisnil še Veins, in sicer zaradi dokaj čutnega začetka, pri katerem blesti kitarist s solo vložkom. Ta vloga mu je tudi sicer nekako pisana na kožo, kajti zna in upa se postaviti v ospredje, konkretno na kak zvočnik ali zaboj pred odrom, tako da so vse oči uprte v njega namesto v pevca kitarista ali mlado kitaristko. In še: metal iz hiše Kresnik naj bi bil po navedbah banda blackened death metal. Temu načeloma ne bom oporekal, le pripomnil bi, da deluje dodatek »blackened« kot orodje za proizvajanje melodij, zaradi katerih se – in na tem mestu se moram zahvaliti stanovski kolegici, ki se ji je porodila ta asociacija in je od omembe dalje ne dobim več iz glave – mi po glavi vrtijo primerjave z vižami starih Amon Amarth. Kar pa tudi ni slabo, kajne?

In še tretji band večera. Točno v skladu s časovnico, petnajst minut pred polnočjo. Zdesetkana publika na začetku nastopa je tekom tega komad za komadom izgubljala kovinske privržence, medtem ko sem sam doživljal ravno nasprotno. Saj vem, da nikogar ne zanima, a cel večer sem se mučil z rahlim glavobolom, ki so ga – hvala za tole! – Malorshiga pozdravili do konca nastopa. S sedem let starega prvenca Kvlt ov Vitis et Olea je band izpustil samo zaključnega in najdaljšega Corpvs Tvllivm – zakaj bi uporabili dolgega, ko pri ostalih vse nadomestijo s tehniko – in s štirimi novimi komadi ponudil vpogled v prihajajoči album. Med temi je bil seveda tudi Bvrin, za katerega je band nedavno objavil tudi videospot, največji učinek pa je pri meni ponovno dosegel komad Smrt na oljki, ki bi glede na performans znal biti tudi med pevčevimi najljubšimi. Odet v pokrivalo s kapuco ter ribiško mrežo in skrit za masko v slogu Fantoma iz opere je z maničnimi kretnjami upodabljal komad, a tudi sicer neprestano nagovarjal publiko, med drugim z deljenjem oljčnih vejic. Malorshiga so nekaj posebnega in v Velenju so dokazali, da znajo to z lahkoto pokazati tudi v živo. Odlično!

Zaključne besede? Poslušajte lokalno, podpirajte domače (bande in organizatorje)!