Noč čarovnic ali Halloween. Prekrasen praznik keltskega izvora, dan ko se odprejo vrata med tostranstvom in onstranstvom, dan, ko se vračajo preklete in poklane duše v svet živih, ali če malenkost zavrtimo čas in prostor, dan, ko starši v krizi srednjih let oblečejo svoje otroke v obupne oprave in jih pošljejo po ulici gnjaviti sosede za klinčeve sladkarije. A na srečo je to le eden izmed scenarijev, ki se praviloma odvijajo na ta dan oziroma večer. Povsem drugačnemu scenariju pa smo bili priča v podzemlju Koroške.

V dvorani kluba Kompleks na Ravnah na Koroškem se je odvijal Halloween party s koncertom zasedb Grabn in Marjetice. Dve zanimivi imeni, ki poslušalcu sami po sebi ne razkrijeta prav veliko o tem, s čim bo imel opravka. Imena, kot so na primer Cannibal Corpse, Dismember in Dying Fetus dajejo neko vsaj približno orientacijo in poslušalec takoj dojame, da teh skupin najverjetneje ne bo srečal na festivalu Polka in Majolka. Kaj pa skrivata in prinašata imeni Grabn in Marjetice, oziroma kako je potekal ta večer? Poglejmo.

Skupina Grabn je mlada, štiričlanska zasedba iz Slovenj Gradca, ki ima v svoji dosedanji diskografiji zgolj en EP, naslovljen I Bleed My Kind for You. V Slovenj Gradcu se je očitno razvil trend poimenovanja skupin z besedami, ki so pretežno v lokalni rabi (Britof, Woygn). Patriotsko in originalno, podpiram. V petek pa so nam ti fantje, ki so me z omenjenim EP-jem resnično pustili hladnega, s svojim (upam, da sem razumel pravilno) sedmim nastopom v živo postregli s precej svojevrstnim stilom, ki je mešanica degradiranega southern rocka, punka, mutiranega grunga in death metala, recimo. Njihov skoraj petdeset minutni nastop, v kar lepo napolnjeni dvorani, je bil tehnično gledano speljan v piko. Glasba je na trenutke rahlo suicidno depresivna, na trenutke spet bolj energična, vokal pa me je deloma spominjal na vokal Kurta Cobaina izključno v skladbi Endless Nameless, le z bolj vreščečo noto. Iz prve nekoliko šokira, s časom pa se prav lepo poda h glasbeni podlagi. Performans je bil v začetku bolj statičen in nekoliko zadržan, šele po nastopu gostujočega basista Jaše Vogrinčiča (Marjetice) pa se je razvilo pravo razdejanje, ki ga dandanes srečujemo bolj poredko. Oboževalci skupine so dobesedno navalili na oder in pevca, ki je hkrati tudi basist, sredi skladbe dvignili in metali v zrak, ta pa je nemoteno igral naprej in užival v momentu, kar je dokaz odrske zrelosti, bravo. Pod odrom so se razvijali mosh piti, videli smo stage dive, skratka cel paket, ki je popestril in spremenil potek večera. Luštkano. Fantje so za ta nastop trdili, da je bil njihov najboljši do sedaj in verjamem jim na besedo, res so se odrezali dobro in pokazali velik potencial. Videno in slišano je bilo torej bistveno bolj simpatično kot EP, zato se že veselim, da jih zopet kje ujamem.

Po krajšem oddihu so nekaj čez 22.00 na oder priromale Marjetice iz Prekmurja. Enako kot Grabn se lahko tudi Marjetice zaenkrat pohvalijo z enim EP-jem, imenovanim Blossoming Into Decay. Zaradi poškodbe kitarista je skupina tokrat nastopila v malce okrnjeni postavi z le eno kitaro, kar je logično vplivalo na kakovost zvoka, ampak ne toliko, da bi ta čas raje izkoristil za šankom, kje pa, ostal sem v dvorani, kjer so nam fantje kljub manjku kitare pokazali eno vrhunsko in energično predstavo z velikimi jajci. Njihov skromen repertoar sedmih skladb ni presegal petinštiridesetih minut, so pa v tem času publiko razgreli in pripravili v še brutalnejše mosh pite kot skupina pred njimi. Izjemno energičnemu in karizmatičnemu vokalistu Krisu Kustecu pa je uspelo v tej majhni dvorani, med sklabo Colony, ljudi pripraviti celo na wall of death. Sicer si lahko predstavljate, da ni šlo za wall of death kova Slaughter To Prevail, ampak namen je bil dosežen, obiskovalci so dvorano po koncertu zapustili z modricami in drugačnimi bojnimi ranami. Skupini slovenski klubski odri sicer niso več tuji, so pa s tem energičnim in samozavestnim nastopom pokazali, da bodo absolutno kos tudi večjim izzivom.

Sam dogodek je bil glede na obisk in glede na videno iz odra absoluten uspeh. Dvorana je bila polna, zvok je bil dober, obiskovalci so bili polni energije in zagreti za dogajanje pod odrom, kaj si bi lahko še želeli?