»Ko po navadi slišim, da nek band igra doom metal v kateri koli kombinaciji, postanem previden.« (Vir: recenzija Guyođ – Death Throes of a Drowning God). In še zmeraj je tako. Kar pa ne pomeni, da se žanru izogibam kot hudič križa. V duhu imunoterapije povečujem izpostavljenost z željo, da nekega dne postane um desenzibiliziran, in tako sem minuli četrtek potoval v prestolnico avstrijske Štajerske, kjer me je čakala visoko koncentrirana doza doom metala:

19.30 Lehm
20.30 Arctic Sea Survivors
21.30 Kamra
22.45 Guyođ

Povsem točno je koncert otvorila doom/sludge/post metal trojica iz Gradca. Ta bo letos obeležila dekado obstoja, za seboj pa ima tri različne izdaje, od katerih je najpomembnejši dolgometražni prvenec Abyss:Light iz leta 2019. S tega smo za konec slišali komad Emerald Rubies and Saphires, pred tem pa nas je band – sodeč po natisnjeni setlisti na odru – razvajal z novimi vižami. Glede na reakcije publike so bile te tudi pozitivno sprejete, a »stara klasika«, kot je komad napovedal pevec, je požela bučnejši aplavz in poleg tega poskrbela za več gibanja. Sicer je počasni glasbi botrovala statičnost na odru in statičnost pod njim, avtor teh besed pa je bil najbolj navdušen nad sludgerskim dodatkom v glasbi Lehm, ki skrbi za globlje in bolj mastne tone.

Sledili so Arctic Sea Survivors, še en graški band, ki je zapisan doomu/postmetalu. Četverica je začela koncert v slogu pogrebne koračnice, ki je zelo počasi stopnjevala tempo. Ker se glasbeno za moj okus ni dogajalo kaj dosti, sem začel bolj pozorno pogledovati po odru, kjer sem opazil štiri zamaskirance in na sredini odra manjkajoče stojalo za mikrofon. Nekaj časa sem še pričakoval vpad petega člana z mikrofonom v roki, a nato mi je le kapnilo, da pevca ne bo. To je bilo to. Megla, skozi katero so se s težavo prebijale temno modre in rdeče luči, ki so statično osvetljevale statično postavljen band, in publika, ki je nemo (beri: zatopljena v lastne misli) spremljala koncert. Tišina med komadi, ki so v dvoje šteli tudi do 15 minut, je bila prekinjena z glasnim odobravanjem, nato pa smo se umaknili vsi nazaj v svoje glave. Predstavljeni komadi so bili na trenutke počasnejši in bolj nežni kot kakšna pop balada, premikanje bokov je bilo omejeno zgolj na zibanje, doseženi učinek pa je spominjal na nedeljski sprehod z babico po naravi. Nič za hiperaktivce. Demo, EP in dva dolgometražca verjetno najbolje nagovorijo introvertirane ljubitelje doom metala.

Potrebnih je bilo pet Balkancev, da je bila zmotena avstrijska točnost. Ampak zamuda ni bila usodna, ni prebila okvira akademskih četrt, tako da smo vseeno dokaj hitro nadaljevali s koncerti. In našemu bandu v bran: Arctic Sea Survivors so imeli sredi nastopa manjše tehnične težave, ki so nekoliko podaljšale njihov nastop oziroma zamaknile nastop Kamre. Ta mi je na seznamu nastopajočih delal največ preglavic, in sicer v smislu, kako se bodo black metalci vklopili v doomovski program. In glej ga zlomka, povsem tekoče. Kamra so dovolj atmosferični in eksperimentalni, da so predstavljali nekakšno naravno nadaljevanje vzdušja, ki so ga ustvarili njihovi predhodniki na odru. Zasedba tipa Marduk bi zagotovo vse porušila in povozila, a Kamra so se s setlisto, skoraj povsem osredotočeno na aktualni plošček Unending Confluence, zlili z doomovskim okoljem, ki so mu dodelili svojstven jazzy pridih. Se je pa med njihovim nastopom potrdila okoliščina, ki sem jo pri predhodnih bandih opazoval z zadržkom. Zvok dvorane, ki sprejme morda največ 150 obiskovalcev, je bil v sprednjem delu povsem drugačen kot zadaj, vpričo tega pa sem v prvi vrsti slišal določene dele glasbe od Kamre intenzivneje. Sploh baskitare od tam nikakor nisem mogel preslišati kakor tudi tistih vmesnih, počasnejših delov, zaradi česar je celoten album prišel do povsem drugačnega izraza.

Navdušen nad novo izkušnjo z bandom, ki sem ga pred tem že večkrat videl v živo, sem s še večjim veseljem pričakal glavni band večera, še tretji graški metal kolektiv. Gre za Guyođ, ki so na četrtkov večer povabili v klub, da skupaj nazdravimo njegovemu aktualnemu EP-ju Death Throes of a Drowning God. Ko se v mislih pripravljam na koncert, ki je napovedan kot »release party«, se vedno sprašujem isto: ali bo band odigral plošček v celoti in v zaporedju, kakršen je bil izdan? Zelo redko lahko pozitivno odgovorim na to vprašanje, tudi tokrat ne morem. Koncert se je sicer začel s še vročim ploščkom, a takoj zatem je band posegel po prvencu Heart of Thy Abyss in s tega ponudil kar dva komada zapored. Globok zven kitar, udarni sludgerski riffi in navita baskitara, ki je v živo delovala kot druga kitara, so pomagali prebroditi počasne ritme in jih približati moji coni udobja poslušanja metala. Čakanje na ostale komade s slavljenega EP-ja je bilo na ta način lažje, četudi so po nas grmeli izredno težki ritmi. Nato sem z vsakim znanim komadom vedno bolj nestrpno pogledoval proti najljubšemu, in sicer Behind Walls of Ice. Očitno se tudi band zaveda njegove všečnosti, kajti nanj sem moral čakati skoraj povsem do konca. Za njim je sledil samo še tako rekoč samonaslovljen komad Guyot, ki je po svoji naravi zelo dvoličen: sprva doomovsko prekleto težek, nato pa deathmetalsko udaren. Dve plati komada, en nasmeh na obrazu vseh navzočih! Četudi je band teatralno sede dočakal konec lastnega nastopa, se je s ponavljajočimi vzkliki »Zugabe!« dal prepričati k bisu.

Na koncu sem utrujen od celega dne sicer z veseljem sedel v avto proti domu, ampak koncertna izkušnja, ki sem ji bil priča, me je potolažila, da se je več kot splačalo. Če ste torej naveličani mainstreama oziroma »pop« metala, se ni treba dosti ozirati naokoli, da najdete kakovosten metal, ki je z različnih vidikov povsem na dosegu roke. Samo vaš duh mora biti dovolj odprt.