Obstajajo ljudje, ki se tudi kdaj sami odpravijo na koncert. Brez družbe, s ciljem, da si ogledajo omiljeni band in se po tem takoj odpravijo domov. Vsak premor zanje predstavlja neizkoriščen čas. In obstajajo ljudje, ki delajo tudi za konec tedna. Koncert v petek ali soboto se zanje torej ne nadaljuje z brezskrbnim poležavanjem drugo jutro v smislu: »Saj je pa vikend!« In ko trčijo zgornje okoliščine ob porušeno načrtovanje, ki je temeljilo na zmotnih predvidevanjih ob upoštevanju javno objavljene časovnice koncertnega večera, lahko pride do kolapsa sistema. ALI: Predstavljajte si, da greste v kino ob vnaprej skrbno izbrani uri, pa vam začetek predvajanja filma prestavijo. ALI ŠE BOLJE: Načrtujete obisk gledališča, pa se igralci samovoljno odločijo zamakniti začetek predstave, ker … No, razlog ni pomemben … V tem trenutku se dejansko ne spomnim kake druge prireditve, kjer je zamaknitev začetka nekaj tako običajnega in nekaj hkrati tako zelo toleriranega kot pri izvedbi koncertov.

Na tem mestu ste menda že uganili, da se je v tej zvezi v petek v Laškem zalomilo, zato nikakor nima smisla, da v svojem besedilu navajam časovnico. Nekako imam v spominu, da so Uporabniki začeli s približno 15-minutno zamudo, kolegi pričajo o daljši. No, tako zelo pomembno tudi ni, skratka, začelo se je z zamudo, sicer pa je večer potekal bolj ali manj po pričakovanjih. Uporabniki, ali Users za tujegovorečo publiko, so prišli v Laško s sveže pečenim debitantskim albumom Return to Center, ki so mu seveda namenili tako rekoč celoten nastop. Ali ga je band odigral po vrstnem redu na zgoščenki, ne znam povedati, sem pa opazil, da si je nekaj komadov sledilo kot na albumu. Sicer lahko tudi bolj ali manj potrdim, kar je Marko zapisal v recenziji v zvezi z bandovim prvencem. Mladeniči res obvladajo – to sem vedel že prej, ker bandu sledim že nekaj časa –, a vpliva Metallice v njihovi glasbi res ni mogoče preslišati. In četudi sem dokaj velik ljubitelj panka, saj me je ta spremljal velik del osnovne in srednje šole, ne razumem umestitve punk rock komada Huh, Poppy Milk na album. No, v živo je pasal tako kot zaključna priredba Megadeth (če sem bil pravilno obveščen).

Po »Metallica worship« thrashu je bil na vrsti »Mayhem worship« black metal. Govora je o Kholn, ki so se »vrnili« na koncertne odre. No, so bili dejansko odsotni? So vmes razpadli? So se vmes skregali in nato spet pobotali? Na niti eno od zgornjih vprašanj ne znam odgovoriti, vem le, da band v zadnjih letih ni snemal albuma. A naj bi ga kmalu! Tako je naznanil pevec na odru, tako mi je zatrdil cel band v zaodrju. Razloga, da mu ne bi verjel, seveda nimam, brez potrpljenja pa vseeno ne bo šlo. In če sem band pravilno razumel, bo na plati vse, kar smo v Laškem slišali v živo, med drugim torej oba komada z danes že 11 let stare izdaje Demo (Wrath of the Forgotten God + Colapse of Cultures), in seveda že tudi zimzeleni Genocide. Celostno se mi je nastop Velenjčanov Kholn vtisnil v spomin tako: najprej smo bili deležni številnih cupa cupa black metal komadov, ki gredo v uho tako rekoč ob prvem poslušanju, nato je sledil že omenjeni Genocide (moj najljubši) in za zaključek priredba od Dissection (če sem pravilno prepoznal). Ker smo bili navdušeni in to znali na pravilen način pokazati, nas je kvartet nagradil še s priredbo Satan My Master. Avtorja slednje pa pogooglajte sami, če – brezbožneži! – ne veste, h komu sodi.

Tretji na programu so bili Morywa. Ko sem si predhodno v mislih risal sliko banda na odru, me je za trohico sekunde zaskrbelo, da bi ta znal biti premajhen. A ko je pevec začutil potrebo po več gibanja in je za to posledično potreboval malo več prostora, se mi je enostavno pridružil v prvi vrsti, kjer sem sameval bolj ali manj celoten večer. Večkrat so se okoli mene sicer vrtela mlada dekleta, a ker so ta vsa bila opremljena z dosti večjim, kot je moj, sem bil zanje zanimiv ravno toliko kot lanski sneg. In ker nisem držal nobenega inštrumenta ali mikrofona v rokah, sem bil še dodatno nezanimiv za njih, kajti v vlogi fotografinj jih je v glavnem zanimalo dogajanje na odru. No, vrnimo se k Morywi … Pevec se je torej nekajkrat pomaknil z odra, medtem ko je mojster za tehniko nekajkrat obiskal basista. Ker se to ni nujno dogajalo istočasno, je na določene trenutke na odru stalo kar šest oseb. K sreči tehnične težave niso bile niti usodne niti dolgotrajne, tako da so se Morywa ležerno sprehodili skozi oba albuma (Vamara Ira + II)  in ob tem poskrbeli za množično klecanje kolen in prikimavanje. Po desetih komadih, ki jih mora človek prekleto dobro poznati, če jih želi pravilno ločiti med seboj ali po albumih, sem bil zaradi počasi, a vztrajno pojavljajočih se bolečin v ključnih sklepih vesel, da se je koncert zaključil. Za tiste, ki ste ga morebiti zamudili, imate ponovno možnost snidenja že to soboto v družbi Smrt in Necrotize v Bistrici ob Sotli.

Še zadnja menjava instrumentov in nato edini »tujci« večera. Guyođ so en dan prej v Gradcu praznovali rojstvo najnovejšega EP-ja, tako da sem povsem dobro vedel, kaj me čaka. No, vsaj tako sem mislil. Tako kot me je v Gradcu presenetil zvok Kamre, so se – logično – v drugačnem zvoku predstavili tudi Guyođ. V Laškem sem definitivno pogrešal tisti mastni in globlji zvok, ki me je en dan prej z lahkotnostjo popeljal čez težke viže bandovega prvenca Heart of Thy Abyss. Kdor je prebral mojo recenzijo aktualnega polvečerca Death Throes of a Drowning God, že ve, da se je band s tem oddaljil od brutalno počasnih viž in se močneje obrnil proti hitrejšemu od obeh delov samonaslovljenega komada Guyot. Zaželenega mastnega zvoka torej nisem bil ponovno deležen, kakor so manjkali tudi instrumentali/Signali z EP-ja, kajti na programu so ponovno bile tehnične težave. Zaradi teh je moral tehnični mojster ponovno na oder, kjer je svoje sicer hitro opravil, a bandu to vseeno ni dosti pomagalo. Četverica se je odločila, da zaradi tega izpusti komad Behind Walls of Ice (moj najljubši; in kot se je izkazalo med pogovorom s kitaristom, tudi njegov), že tako ali tako pa se komadu Hestia Drowning ni uspelo uvrstiti na setlisto, kar je pomenilo, da smo z omenjenega EP-ja slišali samo dva komada. Četudi ni šlo vse po načrtih, se je band potrudil ponuditi najboljši možni performans, ki je predvsem pri počasnih delih prišel najbolje do izraza. No, popravni izpit na slovenskih tleh pa se bo zgodil že kaj kmalu, v svojih koledarjih si označite 25. april s pripisom »Bārûtu Ritval: Wyatt E. in Guyođ v Gromki«. 

Pa smo slabo uro kasneje kot načrtovano, se pravi okoli pol enih le prišli do konca koncertnega večera. Četudi so se stvari zavlekle, se mi čas v ŠMOCL-u nikakor ni vlekel, kajti imel sem super družbo oziroma dodaten čas, ki sem ga lahko izkoristil v tej družbi. Pod črto pa tudi samo to šteje, utrujene oči in kosti sem med pisanjem teh vrstic namreč že pozabil, medtem ko bo spomin na koncert – tudi s pomočjo tega zapisa – ostal večen.