Ja, če po eni strani številčnost izdaj kaže, da je duh thrasherske ustvarjalnosti še vedno živ, se po drugi glede na slišano vidi, da je danes že kaj težko ustvariti kakovosten in zanimiv, kaj šele izviren thrash. Slednje seveda ne bi smelo biti opravičilo za to, da ustvarjalci thrasha množično posegajo po kopiranju glasbe velikih imen.¹ Slovensko ime skupine, torej Uporabniki, me toliko asociira na »uporabnike visokopražnih in nizkopražnih« podzvrsti socialnovarstvenih programov, ki se zbirajo na širšem področju »varnostno tveganega območja v Ljubljani«, da sem se najprej ustrašil, da gre za kak anarho p**k, ki se rad valja po takih tematikah. No, na srečo je Paranoid metalski zine in se na njem objavljajo v glavnem vsebine, vezane na metal ali pa vsaj z metalom močno povezano glasbo.

Igranje kitar in bobnov že v prvi minuti uvodne pesmi Defibrilator nakaže, da bo glasba gradila na kánonih ameriškega thrasha. Pesem kot celota je razgibana in dinamična. Pohvaliti moram tempo glasbe, ki komaj zaznavno prehaja iz počasnejšega v hitrejši. Vokal zveni starošolsko, vendar ima težavo, da je način snemanja plošče ubil njegovo ostrino in jo preveč zgladil z zamazanim zvenom. Me pa veseli, da pesem ohranja starošolsko thrashersko surovost, in ja – vpliv glasbenega navdiha Metallice v pesmi je nezgrešljiv.

Prej omenjeni vpliv pride še močneje, za moja ušesa celo preveč do izraza pri naslovni Return to Center. Če sem pri prejšnji pesmi slišal malo Metallicinega Whiplasha ter Fight Fire with Fire, se tu kar močno preveč ne le čuti, marveč že kar sliši pesem Master of Puppets. Dobil sem občutek, da je skupina želela na skeletu prej omenjenega hita povedati nekaj svojega. Prikazi njenega lastnega glasbenega jaza so v pesmi neizpodbitni in jih ni malo. Čeravno je predstavljeni glasbeni pristop sicer zanimiv, je kljub temu še vedno malenkost preblizu kopiranju.

Huh, Poppy Milk na začetku kot posrana otroška plenica nekoliko zasmrdi po spevnemu p**ku in potem še malo po bolj jeznoritemu grungeu. Nevermind the Bollocks … škoda besed, preskočimo tole. Naslednjo pesem, prosim!

Dobro, makova bebavost je minila in z Exposed se vrnemo k nekoliko počasnejšemu thrashu. Čudno, skupina nadaljuje po prej zastavljeni poti, vendar žal pesem nekako dolgo (do solaže) ne uspe razviti svoje identitete. Po slednji se stvar spremeni, saj skupina pesem izrabi za prikaz kitarskega znanja kitaristov. A je to tudi vse, kar od pesmi ostane v spominu. Na tem mestu moram ponovno izraziti obžalovanje, ker je produkcija zaklala potencial moči vokala in tudi s tem pesem prikrajšala za kakšno dodatno dimenzijo osebnosti.

No Choice (MABBA) se razcveti v vsej divjosti in končno v eni pesmi začutim glasbenega 'nekaj več'. Žal se vse spremeni, ko pesem naenkrat izgubi svojo moč in se vanjo vključi petje. Počasni del pesmi zveni šibko in plehko, medtem ko je vokal preveč 'zglancan'. Zakaj, zakaj je tega treba? Res ne razumem … Na srečo gre zgolj za sekvenco in hitri del z bolj hrapavim petjem popravi prej omenjeni slab priokus. Očitno gre za rabo koncepta povezovanja divjih in nežnejših delov pesmi/sporočil. Razumem, vendar nežnejši deli pesmi v mojih ušesih delujejo preslabotno, da bi pesem (tudi ob upoštevanju njene prej omenjene konceptualizacije) izpadla dobro. Ponovno – niti na prijeme Metallice spominjajoče zategle kitarske solaže – ne pridodajo pesmi lastnega značaja. Vsega preveč, le lastne duše² premalo.

Po vsem do tu slišanem je postalo poslušanje že malo utrujajoče. Na srečo Kickin' Ass zveni dovolj dinamično, aktivno in samosvoje, da lahko naposled zapišem, da gre za kar zelo dobro thrashersko pesem, ki ji končno nič ne manjka in ima vsega ravno dovolj.

In tu je zadnja pesem, Just a Bit More, ki zveni spodobno in zelo kakovostno thrashersko (celo kot kar kultni demo iz osemdesetih let). To! Fantje so končno dali sebe v glasbo! Bravo, to rad slišim. Solaže, ritem, dinamika in ustrezno uporabljen vokal (ki se v svoji hrapavosti končno povsem ustrezno zlije in spoji z glasbo) in ja, na koncu dobimo celo povsem spodoben thrasherski krik!

Dasiravno sem želel napisati bolj spodbuden zaključek, lahko v tem duhu napišem le, da fantje nedvomno imajo glasbeno-tehnični in vokalni potencial, vendar ju morajo začeti veliko intenzivneje uporabljati. Ravno zaradi omenjenih potencialov ocenjujem, da si (kljub zapisanem v večjem delu recenzije) skupina zasluži pozornost naše scene.


[1] Kar je več kot očitna težava tudi na slovenski metal sceni, na kateri se prevečkrat bolj ceni 'kakovostno' (???) kopiranje kot pa izvirno robato pristnost.
[2] No, eno malenkost slednje, torej potenciala, ki gori v pesmi, pokažejo na koncu skozi zaključne dele igranja kitar.