Nadaljevanje sage o bureku je tu! Morywa so občemu metalstvu razširili ponudbo in aprila izdanemu singlu Sgonn na pladnju prinesli devet dodatnih slastnih zgodbic, ki so si po okusu nadvse podobne, in metalosnednemu človeku ne preostane drugega, kot da jih vse pohrusta. O splošni glasbeni usmerjenosti Morywe – groove, nizko uglašene kitare v slogu Meshuggah, Lamb of God, Soulfly – sem pisal že prejšnjič, zato se ne bi rad (preveč) ponavljal. Začel bi s simboliko imena albuma: II. Dve. Drugič. Skopo, redkobesedno in do bistva. Brez ličil in celofana. No, tako kriptično ime albuma vendarle ni, saj je to drugi zaporedni album, v angleško govorečem prostoru bi mu rekli »sofomorni« album.

Poznate izraz »sofomorno prekletstvo«? V glasbeni industriji je to pojav, kjer bandu po izredno uspešnem prvencu ne uspe ponoviti uspeha z naslednikom. Primerov je kar dosti, domišljiji bralk in bralcev prepuščam prosto pot, da sami poiščete praktične primere. Da ostanem v kontekstu Morywe in njihovega stila, ponujam en primer: The More Things Change … (1997) v primerjavi z Burn My Eyes (1994) od Machine Head.

Morywa so, po mojem skromnem mnenju, v drugi skupini, kjer je »sofomorni« album »boljši« od prvenca (kot npr. Toxicity od System of a Down v primerjavi s samonaslovljenim prvencem). Ob poslušanju tega, ki sliši na ime Vamana Ira, mi je deloval zvok kot produkcija zelo surova in DIY. Dobil sem občutek, da se band še išče tako v kreativnem kot soničnem smislu. Ko sem postavil oba albuma bok ob bok, je bil preskok v kakovosti produkcije kot tudi hm, »lastni glasbeni identiteti«, gromozanski. Po domače, band je našel svoj zvok in se v svoji koži dobro počuti. Tu pa pride v igro kriptičnost naslova albuma II. Poudarek je na groovu in prvinskosti, glasba je slečena do bistva in minimalistična, kjer prevladujejo headbangerski riffi, za shredding v slogu 80-ih kot tudi tehnično deathmetalsko kazanje mišic ni prostora. Z drugimi in ne slabo mišljenimi besedami bi lahko rekel, da gre za »poneumljeno« verzijo death metala, a za razliko od slam metala, kjer plazilske možgane stimulirajo breakdowni, pri Morywi prednjačijo groove riffi in ritmi s pridihom numetalskega »jumpdafuckup« stila. Med poslušanjem teh zelo nizko uglašenih tonov se mi je porajalo vprašanje, kakšna uglasitev osemstrunske kitare je potrebna, da dosežemo isto frekvenco kot na najdebelejši struni štiristrunske baskitare? Našel sem odgovor, da bojda pri spustu najdebelejše strune osemstrunke že dosežemo želeno frekvenco 41,2 herca. V glavnem – ljubitelji modernih nizkih metalskih brutalnih frekvenc pridete na svoj račun!

Še beseda ali dve o liriki in politični ideologiji II. Naslovi komadov kot tudi besedila ležijo v tehnokratski distopiji, kjer je apokalipsa in kemična vojna ter razvoj cyborgov del vsakdana. Decapitated so v zgodnjem obdobju kariere pisali besedila v tem žanru, se mi zdi (Organic Halucinosis, Nihility …). Morywa pa prepevajo o na primer »Grey machinery assembled and prepared«, »Calcium snow, falling, drifting« (Decapitated pa imajo »Sodium sunrise burns my eyes«), »Thermonuclear inferno, ionizing radiation«, »Uranium melting« in podobnih nuklearno obarvanih tematikah. Da stvar ni tako pogubna, band v besede ali besedne zveze z dvoumnim seksualnim pomenom prilepi emodžije.