Tako je pisala Nogomania 14. maja:

»Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije je danes izdal sklep o kaznovanju NK Maribor zaradi dogodkov na tekmi 34. kroga Prve lige Telemach med Mariborom in ljubljansko Olimpijo, ki je bila 9. maja zaradi ravnanja navijačev dokončno prekinjena. Klubu so izrečene naslednje kazni:

enotna denarna kazen v višini 30.000 evrov,
pet domačih tekem brez gledalcev na stadionu, ki se bodo izvršile v sezonah 2025/2026 in 2026/2027,
registracija rezultata tekme 0:3 v korist NK Olimpija Ljubljana po uradni dolžnosti.«

Dolgo časa, natanko 133 dni, smo navijači prepevali:

Nakar je končno napočil dan, ki ga je Ekipa opisala tako: »Velika marketinška kampanja, ki so jo pod Kalvarijo naslovili 10 tisoč sedežev, 0 izgovorov, je obrodila sadove. Ljudski vrt je v sobotnem večeru po 133 dneh znova odprl svoja vrata, kazen petih tekem pred praznimi tribunami je za vijoličaste zgodovina. Prvič v novi sezoni so Mariborčani na domačem igrišču lahko tekmeca gostili pred navijači in mariborski so se odzvali.« (Vir: Ekipa, 19. 9. 2026)

Za človeka, čigar strast za nogomet je skoraj enako velika kot za metal in koncerte, ni bilo lahko, ko se je izkazalo, da bodo Tryglav in kompanija obiskali mesto pod Pohorjem na isti dan, ko bo Ljudski vrt odprl svoja vrata. Upanje, da bo časovno šlo oboje skozi, je bilo pokopano, ko je NZS določila tekmo ob 20.15. In tako se je bilo treba odločiti. In ker sem zadnjih nekaj mesecev vsak vikend najmanj na enem koncertu, je tokrat metal potegnil kratko. Sploh z ozirom na to, da sem obe predskupini samo v zadnjem letu ujel v živo najmanj dva- oziroma trikrat.

Domače Morywa sem povsem izpustil. Dogajanje na zelenici Ljudskega vrta je bilo preveč napeto, da bi v živo ujel katerega od devetih zaigranih viž domače groove/djent metal zasedbe. Morywa so zaigrali: Well & Trully, STS 107, Hypergolic, Sgonn, Blind Truth, Victor & Rhine, Carbide Union, Iron Dam in Mind Labyrinth. Seznam komadov jasno pove, da se je band skoraj povsem osredotočil na novi album II, podobno kot marca v Laškem, moj poročevalec s terena, ki me je na daljavo oskrboval z informacijami o dogajanju v dvorani, pa mi tudi ni povedal ničesar novega, česar od banda ne bi pričakoval sam: energičen nastop, monotoni komadi, dosti groova in priložnosti za poskok, kar je izkoristil tudi pevec, ki se je poznano pomešal med publiko.

Odstopanja od objavljene časovnice so mi bila tokrat v prid, zamujanje v klubu je šlo v prid mojemu zamujanju, tako da sem na koncu lahko ujel še drugo domačo predskupino, ljubljanske Kresnik. Z Ljubljančani, ki so na odru MC-ja postregli z blackened death metalom, smo se že močneje pomaknili k tematsko rdeči niti večera. Iz zunanjega hlada se je bilo sicer dokaj mučno pomakniti v notranjost kluba, kjer so pod odrom vladale temperature kot v savni, a nabito polna dvorana je bila v tej zvezi zgovorna v drugo smer. Kresnik rastejo in pridobivajo na prepoznavnosti, ker so blizu izdaje prvenca in posledično nimajo komadov »na pretek«, pa tudi od njih nisem pričakoval nič blazno drugačnega od tistega, kar so nam postregli maja v Ljubljani. Če primerjam ta dva nastopa, je imela peterica v soboto v Mariboru malo več časa, da je lahko predstavila še komad Prah, kot uvod v koncert pa namesto Caporetto zaigrala Levkup. In lahko se še enkrat ponovim: komaj čakam album.

Nato pa Tryglav. Band, pri katerem se vse vrti okoli Borisa Behare, možakarja, ki je bil rojen na Hrvaškem, band ustanovil v Italiji, trenutno pa živi na Norveškem. In ta možakar je po izdaji prvenca Night of Whispering Souls ter njegovega naslednika The Ritual okoli sebe zbral še dva Slovenca, Uroš Apat igra baskitaro, Timo Kosi je na bobnih, medtem ko za donenje kitare v živo skrbi Giuseppe Taormina. Sami odlični glasbeniki, ki so se kot taki predstavili tudi v Mariboru. Po začetnem pozicioniranju pod Giuseppejem sem se na koncu usidral pod Urošem, da sem bil na ta način intenzivneje deležen bas linij, ki so na drugi strani šepale. Podobno kot sprva Borisov vokal in podobno kot pred tem Gašperjev med nastopom Morywe. Zvok torej ni bil ves čas najboljši, se je pa zaznavno izboljšal proti koncu nastopa, tako da je nabito polna dvorana lahko uživala v melodičnem black metalu, ki je bil skorajda enakomerno osredotočen na prvi in drugi album.

Čutite slavni »ampak«? Večina v dvorani ga tudi ni, nekaj skeptičnih obrazov in glasov pa sem med nastopom in po njem vseeno zaznal, vsem pa je bilo skupno, da bi moral Boris nekaj stvari spremeniti. Medtem ko sta tako Uroš kot Giuseppe tako ali drugače sodelovala v komadih, predvsem pa vidno uživala, mi je ta del manjkal pri Borisu. Saj vem, black metal je surov in brem emocij, ampak tudi jezo in prezir bi Boris lahko bruhal z odra. Namesto tega pa suho podajanje besedila in klišejsko nagovarjanje publike, že po tretjem komadu z izjavo “Ste najglasnejša publika, pred katero smo kdaj koli igrali” ali malo kasneje “Ali ste že utrujeni?” Poleg tega bi bil zadovoljen vsaj kakšne besede v »domačem« jeziku, če smo že v Sloveniji. Če se Boris v drugih jezikih bolje počuti, je to seveda nekaj drugega, a kot Slovencu, ki posluša Hrvata, mi je bilo čudno, da je sporazumevalni jezik angleščina. In še za konec: upal sem še, da bo bandu vsaj v živo uspelo proizvesti malo umazane atmosfere, če sta že oba albuma »spolirana« do kraja.

A ker vem, koliko truda je Boris vložil v to, da je band sploh lahko nastopil v Mariboru, bi mu naredil veliko krivico, če bi svoj zapis zaključil z negativno noto, ki si je z večino v soboto prisotne publike sploh ne delim. Če bo band nadaljeval po trenutni poti tako na odru kot zunaj njega, se mu verjetno obeta plodna prihodnost, kar pa mu vsekakor privoščim.