Tako smo imeli zapisano v našem Napovedniku: »Puščavski rifi, težki groovi in psihedelično potovanje skozi najtemnejše kotičke zvoka.« Kdor vsaj malo sledi našemu portalu oziroma mojim zapisom, mu je poznano, da se s tovrstnimi zvoki spopadam daleč zunaj lastne cone udobja, zato mi na tem mestu ne zamerite nerodnosti pri opisu petkovega koncerta.

Kot nekdo, ki rad spoznava novo glasbo in na splošno rad obiskuje koncerte, sem dobremu kolegu predlagal petkov koncert, ker sem vedel, da bi ga znal zanimati. Kot poznavalec se seveda ni dolgo obotavljal s potrditvijo in tako je bil MC Pekarna izbran za skupno petkovo koncertno pivo.

V MC-ja sva prispela okoli 22. ure – on malo prej, jaz malo slej – in tako zamudila prvi nastopajoči band. Zaradi Ožbejevih recenzij dolgometražnega prvenca Long Overdue in kratkometražnega naslednika If We Leaf Tomorrow sem se nadejal nastopa prvih Hrvatov, ki pa mi ni bil usojen. Zato naj na tem mestu samo še dodam, da je band lani izdal še en celovečerec, in sicer Bud Ends and Glass Bottoms. Glede na slišano na Bandcampu imam občutek, da bi ravno ta band najbolje ustrezal mojemu glasbenemu okusu. Škoda!

Kot drugi band so nastopili Hrmülja, prav tako iz Zagreba. Ob pogledu na oder mi je najprej v oči padel pevec/kitarist, ki je na videz deloval, kot da se je teleportiral neposredno iz osemdesetih. Prijeten dodatek, ki je v mojih očeh ustrezal temu, kar so zaznavala ušesa: dosti doom in heavy metala, ki se uležeta čez stoner ritme. Band je leta 2019 izdal samonaslovljen prvenec, v začetku letošnjega leta pa EP Dream Horizons, katerega vse štiri komade smo tudi slišali v petek, mednje pa so pomešali še komade s prvenca in neizdano pesem Submarine to Mars. Ker delujejo Hrmülja močno oddaljeno od žanrov, ki jim po navadi sledim, bi se moral predhodno močneje spoznati z njihovim opusom, da bi me lahko ta v živo močneje nagovoril. Zaznal sem veliko razvlečenih in čistih rokerskih melodij, ki pa so vseeno dovolj jasne, da te tudi ob nepoznavanju potegnejo v svoj vrtinec.

Ko je napočil čas za Yawning Man, glavni band večera, se mnogi obiskovalci koncerta niso več vrnili v dvorano. Tako po občutku bi rekel, da se je publika razpolovila, glede na nekatere poznane obraze, ki sem jih pred tem zaznal, pa je bilo tudi jasno, zakaj. Hrvaška banda sta s seboj v podporo pripeljala kar nekaj kolegov, ki so prijetno zapolnili dvorano. Na podlagi slišanega jim nikakor ne zamerim. Medtem ko so A Gram Trip še nekako zadovoljili povprečno dušo metalca in so Hrmülja že krepko koketirali z (desert/heavy) rockom, so Američani Yawning Man še par stopničk stran od metala oziroma se ga bolj ali manj sploh ne dotikajo več.

Na sporedu so bili »heavy psych«, » stoner rock«, »desert rock« in »psychedelic rock«, ki jih lahko tudi združimo pod oznako »experimental rock«, slednje pa še najmočneje podčrta ali izrazi odsotnost vokala. Temu primerno na odru ni bilo mikrofona, posledično band ni spregovoril niti besedo z nami. Trojica na kitari, baskitari in bobnih z dodatno pomočjo četrte članice na računalniku nam je v celoti predstavila lansko ploščo Pavement Ends, za konec pa še odigrala novo pesem I'm Just a Visitor. Po tej menda nismo bili deležni niti priklona, band je samo zapustil oder in nato začel pospravljati stvari. Tako konec kot tudi ves čas koncerta smo bili obiskovalci torej prepuščeni samim sebi in lastni domišljiji. V meglo zavit band je več kot očitno želel, da glasba prevzame vso komunikacijo, in ji pri tem ni želel z nobenimi motečimi dejavniki skakati v zelje. Kdor je torej prišel »pripravljen« na koncert, ki je bil deležen tudi obiska peščice iz Avstrije, je vedel, kaj ga čaka, in se je znal potopiti v glasbo, medtem ko smo ostali tavali izgubljeni po puščavi in iskali odrešitev v neznani zadovoljitvi.

Ni kaj, zanimiva topla, psihedelična izkušnja en dan pred smrtonosnim napadom Mayhem in Marduk s hladnega severa.