Pisalo se je leto 1984. Iz peklenskega ognja se je rodila skupina, sestavljena iz nadobudnih najstnikov, ki si niti v sanjah niso predstavljali, da bo njihovo poslanstvo nekoč krepko prekosilo izhodiščne vizije, ki same po sebi niso bile prav skromne. Ime so ponesli v svet, predno so pravzaprav zapisali prvo glasbeno noto, predno je bila sploh rojena prva skladba, predno so sploh zares vedeli, kako bodo v končni fazi zveneli. Bile so zgolj bogokletne besede in okultni nauki. Besede, ki so postale meso in nauki, ki so prerasli v dejanja, so trdno zacementirali temelje skupine in dokončno pribili njihovo ime na vrata v neskončnost. Ime, zapisano s krvjo, ki bo večno nosilo piker prizvok. Mayhem.

Piše se leto 2026. Postavljen je nov monumentalni steber 42 let trajajoče zgodbe, ki več kot očitno še ni blizu epilogu. Izšel je sedmi studijski album, imenovan Liturgy of Death. Liturgija smrti, naslov, ki se mi je ob razkritju zdel precej površinski, skoro klišejski, me je od začetnega vzhičenja po novem materialu kar hitro pustil hladnega. Od napovedi, ki sega nazaj v leto 2024, do izdaje nas je skupina požgečkala s kar štirimi skladbami, ki jih je delila z javnostjo sistematično, po eno na mesec. Ker je zadnji single Realm of Endless Misery izšel komaj dva dni pred uradno izdajo albuma, sem tega izpustil, da mi ne izda preveč. Ostalih sem se seveda lotil z veseljem in otroškim pričakovanjem. Prva dva, Weep for Nothing in Despair sta sicer razkrila fragment mozaika, s katerim bomo imeli opravka, ampak je percepcija brez pravega konteksta nerealna in mi nista predstavljala neke prelomnice v žanrskem oceanu, četudi sta na prvo žogo zvenela kar všečno. Všečno, a bolj mimobežno kot zapomljivo. Najzanimivejši mi je bil morda Life Is a Corpse You Drag, ker je od teh najbolj izstopal in sem nekako lahko potegnil vzporednice z obdobjem albuma Chimera. A na moje presenečenje se ni uvrstil med elitno osmerico, ki gradi liturgijo smrti. Izšel je le na bonus ploščku Finis Mundi, ki je vključen samo v limitirani »deluxe box« izdaji, a je krasen dodatek oziroma zaključek tega potovanja skozi filozofski aspekt človeške minljivosti in pričakovanja smrti.

Osrednja tema albuma je torej smrt. Smrt kot univerzalna, brezhibna stvaritev narave, ki ne dela razlik in je skupna usoda vsega, kar obstaja. Smrt ni obravnavana kot tragedija, ampak kot neizogibna resničnost, ki nam pred obraz postavi zrcalo nepomembnega človeškega obstoja. Gre torej za globoko filozofski in težak konceptualni izdelek, ki poslušalca popelje skozi najbolj mračne kotičke podzavesti in namesto odgovorov odpira vprašanja o minljivosti in bitu. Skladbe niso razporejene po naključnem vrstnem redu, ampak je prav vsaka posebej premišljeno locirana in nudi unikatno izkušnjo celostnega potovanja. Tukaj se pojavi tista zgornja omemba konteksta. Isti skladbi, ki mi kot samostojni objavi nista predstavljali nič posebnega, dobita s kontekstom popolnoma drugačno podobo in postaneta pomembna gradnika celote.

Globoka, inteligentna lirika je vokalno izražena na način, kot to zna le mož tisočerih glasov in zvokov, Attila Csihar, ki v mojih očeh velja za enega najbolj unikatnih vokalistov in frontmanov v metalu. Na aktualnem izdelku se poslužuje tehnike growla, krikov in liturgičnega petja, ki sicer za Mayhem ne predstavljajo nič novega, ampak je izbor tehnike tukaj premišljeno umeščen do potankosti, tako da že vokalne variacije same po sebi podkrepijo in poudarijo različne razpoloženjske situacije na krivulji razvoja posamezne skladbe.

Instrumentalno gre za izredno kompleksen album, ki meša elemente surovosti dobrega starega black metala iz srednjih obdobij skupine s skoraj avantgardnimi, modernejšimi riffi, ki skrbijo predvsem za polnost celote. Dinamika skladb je v skoraj klasičnem slogu Mayhem tudi tukaj bolj nepredvidljiva in zunaj okvirov. Variira od izjemno melanholično počasnih do nenadnih, eksplozivno surovih in nezemeljsko hitrih odsekov, kar daje albumu kljub morbidnejši tematiki neko pestrost in skrbi za stalni fokus poslušalca tekom potovanja po minljivem, neskončnem univerzumu.

Zaradi svoje kompleksnosti in specifike album absolutno ni na prvo žogo. Tudi ni najboljša izbira za poslušalce, ki so bolj pristaši primitivnejše, surove veje black metala. Jah, De Mysteriis Dom Sathanas je bil samo enkrat (pustimo verzije v živo) in tega obdobja preprosto več ne bomo doživeli, a glede na kakovost aktualnega albuma bom drzen in rekel, da je tako tudi prav. Zgodovina naj ostane predmet preteklosti, čeprav nikakor in nikoli ne sme biti pozabljena! Da ne bo napačne interpretacije zgornje trditve. Četudi sem v štartu bil skeptičen (in kako sem vesel, da sem se motil), predstavlja zdaj Liturgy of Death v mojih očeh/ušesih eno boljših in najbolj dovršenih stvaritev skupine. Drzno in neumno je govoriti o albumu leta že meseca februarja, ampak bom rekel tako: imam občutek, da o izdelku še nismo slišali zadnje besede.