Death over Europe se imenuje aktualna turneja, ki seje smrt in uničenje širom Evrope. Karavano destrukcije tvori nesveta trojica, tri legendarne zasedbe: Immolation, Marduk in Mayhem. Paket treh tako močnih in pomembnih zasedb je zadosten razlog, da ob napovedi morilskega pohoda takšnega kova enostavno ni dovoljeno obstati ali nemara celo obsedeti doma ob ekranu križem rok in reči: »Pa ja, no. Saj bi šel, ampak mi zadnja plata Mayhem ne odgovarja, Immolation bodo svoj novi produkt izdali tako ali tako šele aprila, Marduk pa z Mortuusom niso to, kar so bili včasih.« Neudeležba je tako popolnoma nedopustna in izgovorov ni, četudi so tu in tam napovedani snežni meteži (več o tem pozneje).

Tako smo se tega četrtkovega popoldneva z dobro voljo in črnoželeznim elanom odpravili na pot proti avstrijski prestolnici. Napoved rahlega sneženja v jutranjih urah naslednjega dne nam ni predstavljala prave ovire, saj so bile ceste zaenkrat suhe in razmere praktično odlične, tako ali tako pa še vedno traja zima in smo vendar pripravljeni na sneg. Kaj pa Avstrijci?

Koncert, ki je bil že dober teden pred realizacijo razprodan, je potekal v dunajski dvorani Simm City, luštkani dvoranici kategorije Kina Šiška, ki sprejme okoli 800 obiskovalcev. Moderno ozvočenje, lepo dvignjen oder in – kar je zelo pomembno – levo in desno šank, ampak žal z obupno dragim, slabo povprečnim pivom.

Kot vedno so se organizatorji držali voznega reda kot pijanec plota. Tako je točno ob 19.00 oder zavzel newyorški kvartet veteranov mrtvoželezne kulture, Immolation. Zelo suverena otvoritev dogodka z introm in uvodno skladbo (zaenkrat še) aktualnega albuma Acts of God iz leta 2022. Nastop je bil pričakovano odličen, energičen in mogočen. Poleg novejših oziroma pozneje izdanih skladb so nam Immolation ponudili tudi nekaj klasik iz devetdesetih. Po mojem okusu je bil izbor repertoarja kratko malo vrhunski. Robert Vigna je za podžiganje publike s svojo kitaro mlatil in poudarjal takte, kot bi cepil drva, in krasno mu je uspelo, saj je bila publika živa in aktivna skozi celoten nastop. Zvok je bil vrhunski, dvorana sicer še ni bila zapolnjena do zadnjega kotička, ampak osebno mi je to zelo odgovarjalo, saj sem se brez težav lahko prikopal skoraj do prve vrste. Vedno ko gledam Immolation in pošastno pričesko Rossa Dolana, se sprašujem, kako je možno pri skoraj sedeminpetdesetih imeti tako bujne lase, ki segajo skoraj do kolen? Sam sem frizerja nazadnje obiskal v času, ko je bila uradna slovenska valuta še tolar, in zdi se mi, da so moji lasje čedalje krajši namesto obratno. Kaj pa vem. Kakorkoli, v svoj (pre)kratek nastop, ki je bil dolg okoli 40 minut, so vključili tudi skladbo Adversary s prihajajočega albuma Descent. Ker je bila ta skladba izdana kot single, smo jo že tako ali tako imeli priliko slišati, a sem po tihem upal, da nam bodo s tega albuma razkrili še kakšno, ampak žal ni bilo tako. Se kar veselim aprilske izdaje, ker single obeta.

Setlista Immolation: An Act of God, Swarm of Terror, Majesty and Decay, Adversary, Dawn of Possession, Blooded, Higher Coward, Rise the Heretics, Nailed to Gold, The Age of No Light

Ura je bila 20.05 in na vrsti je bila švedska tankovska divizija, Marduk. Meni najbolj neusojena skupina na planetu. Kljub temu da so praktično nenehno na turnejah, se mi je na rame prav vsakič, kadar sem jih hotel videti, usedel »un ta rdeč« in rekel: »Ne, ne boš!« Tako sem zaradi tisoč in enega brezveznega razloga uspel skupino videti le leta 2003. Ja, 2003! Od skupine, kot je bila takrat, je zdaj še edini isti član Morgan. Lahko si predstavljate, da so ravno zaradi tega prav Marduk bili tisti, ki sem jih se najbolj razveselil in od njih pričakoval največ. Ne bom ovinkaril, od njih sem to tudi dobil. Oder so dobesedno raztrgali. Že z začetnim Frontschwein sem vedel, da bomo priče agresivni hitrosti in brutalnemu »štancanju« v maniri dobrih starih Marduk. Ne vem pa, kaj so počeli za mešalno mizo. Pri skladbi Throne of Rats so kar na sredi, brez vsakega smisla, popolnoma pretirano pojačali jakost zvoka. Ko sem se ozrl po občinstvu, sem videl, da si ljudje mašijo ušesa, a na srečo sem imel s seboj svoje stalne koncertne spremljevalce – čepke. Priznam, da bi bilo brez njih zaradi jakosti najbrž nemogoče prepoznati skladbe, z njimi pa je uživancija praktično nemoteno potekala naprej. Treba pa je povedati, da so ravno za takšne primere za šankom delili brezplačne čepke – podatek, ki si ga je vredno zapomniti. Tekom njihovega nastopa sem razmišljal, kako je možno, da lahko skupina z zgolj eno kitaro zveni tako polno in tako mogočno. Drugo kitaro sem pogrešal le pri skladbi Sulphur Souls, ki je edina zvenela nekoliko prazno. S svojim karizmatičnim nastopom in prepoznavno močnim vokalnim performansom ni razočaral niti Mortuus, četudi ga je moral basist med skladbo On Darkened Wings požokati med rebra, da se je spomnil, da mora za nekaj časa stopiti na drugo stran. Nekdo je očitno pri uri koreografije sedel na ušesih. Marduk so torej bili popolna zmaga, dosežena v samo petdesetih minutah! Upam, da sem pregnal ta rdečega hudiča z rame in mi bodo v bodoče njihovi koncerti nekoliko bolj naklonjeni, ker po tem, kar so ponudili tukaj, komaj čakam na ponovno snidenje.

Setlista Marduk: Frontschwein, Wolves, Throne of Rats, Shovel Beats Sceptre, Cloven Hoof, Sulphur Souls, On Darkened Wings, Infernal Eternal, The Black, Panzer Division Marduk, The Blond Beast

Napočil je čas za liturgijo smrti. Vemo, o komu je govora. Mayhem. Dvajset minut čez deveto se je na platnu zadaj začela predvajati vizualizacija, ki je služila kot intro. Na oder je najprej stopil Hellhammer v beli srajčki in sedel na svoj stolček za bobni. Sledili so mu ostali trije predstavniki instrumentalne sekcije skupine in na moje presenečenje je bil Teloch tokrat brez corpse painta, Necrobutcher pa brez steklenice vina/penine. Je morda na abstinenci ali je presedlal na kaj močnejšega? Ne vemo. Udarili so z Realm of Endless Misery z najnovejšega albuma Liturgy of Death in na oder je v kraljevi opravi, vključno s krono, stopil Attila Csihar. S svojim vokalom in kretnjami, ki so spominjale na kretnje Garyja Oldmana iz filma Dracula, je na obiskovalce deloval naravnost hipnotično. Tudi sam pogleda nekako nisem mogel preusmeriti drugam. Zvok je bil sicer razločen, a mnogo pretiho. Kolikor je bil med Marduk preveč naglas, je bil tukaj preveč po tiho. A glej ga zlomka, že pri naslednji skladbi se je ponovila zgodba predvozačev in tonski mojster je sredi skladbe boleče pojačal zvok, ampak ga je pravočasno zbalansiral, tako da je bil potem do konca nastopa konstanten in razločen. Kot vedno so nam predstavili vse štiri dekade svojega obstoja z zaključkom iz najzgodnejšega obdobja. Četudi je bila izbrana vrsta skladb vrhunska, jim glede na kakovost novega albuma ne bi zameril, če bi tega odigrali v celoti. V bistvu sem si to nekako želel, ampak smo dobili le tri komade, ki so bili tako kot pri Immolation izdani kot singli. Pa nič ne de, nastop je bil vrhunski s popolnim razdejanjem v zadnjem delu, med katerim so preigravali brutalne, primitivne in direktne skladbe z EP-ja Deathcrush. Bili smo priča uro in pol trajajoči absolutni perfekciji, ki kliče po ponovitvah. Mayhem so pač skupina, za katero mi nikoli ne bo žal odšteti kakšen evro več in si jih ogledati vedno znova in znova. Kapo dol za tak nastop.

Setlista Mayhem: Realm of Endless Misery, Buried by Time and Dust, Bad Blood, Life Is a Corpse You Drag, Ancient Skin, Psywar, To Daimonion, View from Nihil, Whore, Freezing Moon, Chimera, Cursed in Eternity, From the Dark Past, Weep for Nothing, Silvester Anfang + Deathcrush, Chainsaw Gutsfuck, Carnage, Pure Fucking Armageddon

Po koncertu smo se kar hitro odpravili na pot, da bi domov prispeli še ob neki razumni uri, saj je z Dunaja močne tri ure vožnje do rodnega kraja. Hja, kako smo se ušteli glede razumne ure. Med koncertom je zunaj že začel divjati snežni metež, ki je avtoceste popolnoma zasipal, in bližje ko smo bili Sloveniji, tem slabše so bile razmere. Avstrijske zimske službe so najbrž že postavile vozila v garaže in se pripravljale na košnjo travnikov ali kaj jaz vem drugega, ker so bile ceste od pluga nedotaknjene. Potem se je nekje med potjo še zgodila prometna nesreča in zunaj je bilo naenkrat že svetlo. Mayhem v dvorani in mayhem na cesti, jao. Tako se je predvidena tri ure trajajoča pot raztegnila za dodatnih približno pet ur. Doma sem kar blizu državne meje z Avstrijo in pri nas ljudje vedno, ko jim kaj ne ustreza, rečejo: »To je samo pri nas tako, v Avstriji imajo to (karkoli) poštimano v nulo!« Jah, dragi moji, ne nimajo, niti najmanj ne. Poleg tega še malic ne izplačujejo. Hvala za rože.