No, moram priznati, da mi pogled na logotip skupine pred poslušanjem njene šeste plošče, katere glasbenega opusa pred tem albumom nisem poznal (dasiravno sem že slišal zanj), ni navdajal s posebnim optimizmom. Resnici na ljubo, spominjal me je na »fekalizirano« degeneriran logotip Darkthrone. Black metal z elementi porno grinda? Menda vendar ne! Gospodar teme (čigar ime ni ravno mogoče prevajati kot Lucifer), reši nas takega hudega! In velika sreča je, da se nisem zgolj na osnovi te prve asociacije odločil plošče ušesno spregledati.

V Indre Demonar že takoj na začetku hreščeče zveneče električne kitare napovedo, da tukaj ne bo zvočnega čistunstva. Enostavno, ne preveč komplicirano pridušeno bobnanje in krasen grim vokal, ki se v pesem vključi s krikom, odpreta duri v »masažni salon« za blackerske ušesne brbončice. Sekundo za sekundo in minuto za minuto se postavlja mozaik blackerske popolnosti, v katerem je vsak delček ob ravno pravem času na najbolj pravem mestu. Kitare postavijo standard ostrosti in melodičnosti brez kompliciranja, grim vokal je razumljiv in oster, bobni niso privesek, marveč enakovreden sestavni del odličnosti. Tu ni govora o vokalno-instrumentalnem prehitevanju samega sebe in tako uvodni pesmi uspe ustvariti prelepo strašljivo mračno blackersko atmosfero in obuditi (transilvansko) lakoto po še.

Forført Av Kulden je raznolika in dinamična ter predvsem pravoverno čistokrvno blackerska. Počasnejši tempo kitar, ki ustvarja rdečo nit glasbe ob zvoku vetra na začetku, pripravi podlago grim vokalu. Ob glavnem, zamolklem grim vokalu se kot spremljava pojavlja zvok, ki ne vem od kod prihaja in vendar daje vtis spremljave grim vokala z globokim čistim vokalom. »Glavne violine« v pesmi so seveda kitare in bobni, ki ustvarjajo tako njeno glavno glasbeno matriko kot tudi prekrasno atmosferičnost (temelječo na počasnem bobnanju in jokajoče-zavijajočem igranju kitar), ki pesem pretrga nekje na sredini. Mračno, trpeče, depresivno, kričeče – in vse skupaj odlično.

Sledi eden od vrhuncev plošče: melodična in surova Svik, pri kateri doneči bobni napovedo ušesom, naj pričakujejo nekaj konkretnega. In ušesa prav to tudi dobijo, saj počasno igranje kitarske melodije ustvarja občutek napetosti. Kitare, sploh lead kitara, vodijo natančno, mračno in jezno glasbeno atmosfero, ki jo krona suh in odlično razumljiv grim vokal. Vključevanje spremljevalnih čistih vokalov daje asociacijo na poslušanje prvinskega starega dobrega surovega viking/pagan black metala. Zvok celotne melodičnosti je odličen v svoji surovo-čisti zamazanosti. Melodično in surovo – vse na najboljši možen način.

Et Kall Fra Dypet na plošči predstavlja najcelovitejšo glasbeno upodobitev besa. Pri ustvarjanju takega občutka so vsak posebej in skupaj enako pomembno vključeni vsi deležniki: kot iz globine zveneči grim vokal, (hitre) kitarske melodije in na koncu pesmi tudi bobnenje oziroma bobnanje. Tako skozi celotno pesem kitare delujejo kot pospeševalec občutka surovega besa, ki ga žarči vokal, medtem ko bobni vso to žarečo energijo besa skujejo v ognjeno kroglo, ki žge skozi sluhovode v možgane in se vali po grlu navzdol, do srca. Prehodi med hitrimi in počasnejšimi deli in obratno so tako mojstrsko zloženi (tudi hitri), da mora imeti za njihovo hipno zaznavo poslušalec oziroma poslušalka res čuječe uho. Osebno sem najbolj užival v tem mojstrstvu pri igranju s spremljanjem, kdaj se glasba pomakne v ozadje in postane petje dominantna značilnost pesmi. Jeza, ostrina in bes – ja, tako je najlažje opisati to mojstrovino. Za končno osebno mnenje o pesmi bom zato uporabil blackmetalskemu diskurzu netipičen leksikalni izraz: mega super.

Høye Murer je ena »težjih« in (v pozitivnem smislu) bolj zadušljivih pesmi na plošči. Začne se sicer počasneje, vendar se kmalu razživi v vsej lepoti in neposredni hladni surovosti melodične dimenzije drugega vala black metala. Po ritmu jo je mogoče opisati (v vzvišenosti simbolne rabe izraza za prikazovanje plemenitosti artikulacije oblike) kot blackmetalski valček. Njena posebna kakovost se izraža v odličnosti vključevanja dvoglasnega petja in v lucidni oziroma izvirni rabi spremljevalnega vokala, saj ta nekaj časa deluje kot verbalno krakanje in nato kot blaznenje.                                                                                                                                    

Najboljši plastični opis Bortgang je besno tuljenje v luno. Njeno glavno sporočilo je surovost, ki žarči tako skozi nekoliko v ozadje potisnjeno, odmevajoče melodično igranje kitar kot tudi skozi podobno v ozadje potisnjen grim vokal. Odličnost pesmi se kaže v tem, da zvok kitar kot brenčanje kar ostane v glavi. Težko bolečino, ki jo kitare ustvarjajo v glavi, zaduši in ugasne šele zvok dežja na koncu pesmi. Pesem nas torej vodi od zvočnega trpljenja do zvočne osvoboditve in očiščenja. Hm, ali je mogoče zato o pesmi reči še kaj drugega, kot super? Ne!

Avskum sodi med počasnejše, vendar agresivnejše in bolj strašljive pesmi na plošči. K taki izrazni popolnosti tistega, s čimer nas je obdarila prvinska glasba drugega vala black metala, največ pridoda spet nekoliko v ozadje potisnjen odmevajoče zveneč razumljiv grim vokal. Za pesem sicer ne morem reči, da sodi med vrhunce plošče, vendar neizpodbitno sodi med tiste izmojstritve, ki utrjujejo zavest, kako dobra je plošča kot celota. Ker gre pri koncertnem uživanju black metala bolj za obliko celovitega čustvenega rituala kot za »zbiranje spomin(k)ov na zaigrane hite v albumu spominov na nastop skupine«, sodi Avskum v kategorijo pesmi, kakršne oblikujejo ritual koncertnega uživanja black metala v popolnost.

In za konec še Tilbake Til Opprinnelsen, ki sem jo doživel kot »plastični prikaz konca fizičnega obstoja zapriseženega black metalca in njegovo transcendenco v samo bistvo«. A ne med goreče cerkve ali h krščanskemu prikazu zla v obliki rogatega peklenščka s trizobom, marveč v sam black metal, torej v večnost Bathory, surovost Mayhem, idejno silnost Satyricon, mogočnost Emperor, suho zloveščost (starih) Darkthrone, mrzlo galaktično zlo Limbonic Art in krike boleče groze Dissection ... Klaviature se stapljajo s hitrim in prvinsko surovim igranjem kitar in bobnov v zasanjano mistično atmosferiko, kateri daje petje (v svoji raznolikosti – tako po različnih načinih petja kot tudi po različnih pozicijah v strukturi pesmi) tisto zadnjo, najvišjo stopnjo vrhunskosti, ki blackmetalsko telo v vsej njegovi teži črnine dvigne z ostro-boleče ledenih tal black metala. Zaradi vsega navedenega je pesem razgibana in kaže veliko bogastvo v širini horizontov ne-izrojenega black metala. Torej za konec pravi konec, ki je tudi oznanjene novega začetka – upanja na novo ploščo. Krik – začetek – konec – užitek.

Plošča kot celota predstavlja odličnost black metala v vsem svojem mrzlo-mračnem sijaju, ker pesmi ni mogoče opredeliti kot počasnih ali hitrih, ker vse vključujejo oboje. Ja, Mork so z Dypet prikazali tako stopnjo domiselnosti in kreativnosti, da ima vsaka pesem na plošči čisto svoj karakter. Zato tudi ljubiteljicam in ljubiteljem black metala za zaključek in kot svoje končno mnenje zastavljam naslednje vprašanje: koliko današnjih plošč premore tako visoko stopnjo takih odličnosti?