Moram priznati, da mojih kriterijev estetike takale naslovnica, dasiravno je odlično opravila nalogo napovednika, kaj naj pričakujem, ni prepričala in sem zato k poslušanju plošče pristopil s kančkom skepse. Ampak, saj nisem v galeriji, da bi ocenjeval slike, marveč v svetu metala. In skepsa je bila povsem odveč.

Metal mašino zažene Intro. Začetni zvoki malenkost spominjajo na prijeme uvoda pri Sepulturini plošči Arise in ustvarijo podobo krika prebujanja peklenskega demona oziroma, kot sporoča naslov plošče, Zveri. Primitivno žaganje kitar ob žvenketanju verig prebujanje preobrazi v prebujenje in prebujenost Zveri.

Iz prebujenja v drugi prestavi glasbo brez vmesne menjave hitrosti hipoma v šesto prestavo potisne Crypts of Thrashing Torment. Ušesa se znajdejo v elementarno zvenečem thrasherskem stampedu, katerega glavno ogrodje predstavlja metalsko naspidiran rock'n'roll, ki mestoma zbezlja v thrash. Vokal zveni zmazano in zarjavelo, vendar šine tudi do višjih oktav.

Malenkost počasneje, drugače pa brez odstopanj, v podobnem starošolskem thrasherskem stilu nadaljuje Crushing the Holy Scum. Glavno gonilo pesmi so kitare in prvinsko zlobno zveneči vokal. Verjetno zato, ker je nekoliko počasnejša, pesem deluje strašljivo, kot pobesneli ples polno opremljenih pijanih kurentov na »speedu«.

Pri poslušanju Mefismoshfeles se mi je utrnila misel, da je tak stil glasbe bil (in bi moral še naprej biti) inspiracija za snemanje prvih pravih PVRE TRVE KVLT plošč drugega vala black metala. Pesem se vrne na tirnice »zla skozi hitrost«. Vokalno zlo vihti meč ostrih kitar. Skupina mojstrsko vplete tudi kakšno melodijo, ki ima okus po heavy metalu in poslušalcu v podzavest dokončno vkuje spoznanje, da njeni člani znanstveno in brez sence amaterizma obvladajo zakonitosti zvrsti, ki jo preigravajo.

Že prvi zvoki kitar v Slut Queen napovedo thrasherski tornado, in to od pesmi tudi dobimo – tornado s sunki močnejše in malenkost šibkejše intenzivnosti. Kitare mojstrsko švigajo po akordih in melodijah, bobni nabijajo hitrost pesmi medtem ko vokal vsemu skupaj daje še zvočni občutek gledanja v bliskanje. Pesem super prodre v ušesa in prav nič subliminalno sporoča: MOSH, MOSH, MOSH!

Sicer res, da prvi kitarski toni pri Priesthunt zadišijo po zgodnjem stilu Metallice, vendar zelo hitro čeznje zapelje podivjani vlak thrasha na rock’n’roll pogon. Zdi se, kot bi se vokal, kitare in bobnanje dohitevali v prizadevanju, da bi en drugega prehiteli. Enostavno, hitro, surovo, jasno in super.

Omen je povsem spodoben pravoverni v osnovi in skoraj do konca pesmi nekoliko počasnejši thrasherski instrumental, v katerem namesto vokala pojejo kitarske solaže.

In za konec Into the Coven. Začne se s krikom, podobnim tistemu, ki krasi Angel of Death od Slayer, le da je zapet v višjih oktavah. Preden se vključi besen in strašljiv odmevajoč vokal in jih kitare potisnejo v ozadje, so bobni glavno gonilo pesmi. V njenem zadnjem delu prisotna kitarska melodija poslušalcu oziroma poslušalki jasno pokaže eno od temeljnih glasbenih platen za nanos pravovernega black metala. Pesem skupaj s Slut Queen predstavlja mojim ušesom zmagovalko na tekmi za najboljšo pesem na plošči.

Osem pesmi v obsegu nekaj manj kot pol ure mine hitro, vendar v tem času poslušalca povsem zadovoljivo prepoji z brezčasnim duhom metalskega undergrounda. Tile južnomoravski metalski bojevniki s svojo prvo ploščo očarajo s hitrim šusom prvinskega naspidiranega thrasha s polno pestjo mojstrstva in brez new-agerskih najstniških samoomejitev in progresivnih osladnosti. Ljubiteljem prvih plošč Exodus bi plošča morala delovati kot afrodiziak. Priporočam vsem, ki želijo slišati, kako brezkompromisno je metal zvenel v svojih praoblikah.