Ali moram bralcu oziroma bralki pričujoče recenzije posebej predstavljati opus Bathory? Upam, da ne, v kolikor pa, to nalogo raje prepuščam Metalskim Arhivom ter diplomskemu delu Vpliv nordijske mitologije na heavy metal. Sam bom zapisal le, da glasba Bathory predstavlja enega od glavnih temeljev drugega vala black metala ter zame glavni glasbeni temelj meni tako ljubega (black) viking metala.

Shores in Flames je vodikova bomba v polnem pomenu besede. S svojo vsebinsko dodelanostjo popolne genetske povezanosti (če že ne kar identičnosti) besedila in glasbe namreč spušča udarne valove in sunke občutka absolutne dovršenosti v neskončnost, tako med poslušanjem tudi ostalih pesmi na plošči kot tudi kasneje, v postopku »ozaveščanja« o plošči kot celoti. Začetne posnetke zvoka šumenja valov, ki se prelijejo v zvoke igranja nedistorzirane kitare, ubesedi besedilo. Zelo lirično in napol šepetajoče namreč pokaže, da zvoki morskih valov in torej konca zime, ki je z ledom vklenila vikinško brodovje v pristane, Vikingovo dušo kličejo na neskončne Njordove poljane: »The wild cold deep black ocean’s waves / Invites my hungry heart / Cry not my love I’ll return / Only death can keep us apart«. Ko zabobnijo globoko odmevajoči bobni in suho zveneče ostro žaganje kitar, se znajdemo v neizprosni nevihti severnih morij, med katero se Vikingi na naklonjenost bogov zanašajo toliko kot na svoje morjeplovsko znanje. Vse to med zborovskimi klici bogovom z bolj hrapavim vokalom, ki kaže malenkost notranje negotovosti in morda celo strahu, izpove tudi Quorthonovo petje: »Now approach the shore at dawn / All is still the light of daybreak is yet to be born […] // Carrying cold steel at our sides / No time to lose at sunbirth we attack the city by surprise / Down the coastlines with the wind we reign / Men of the North we leave the shores in flames«. s temi verzi se zgodi drugi izmed treh vrhov pesmi: upodobitev nenadnega in nepričakovanega napada na mesto v megli jutranje tišine. Vokal je najprej ob približevanju mestu pridušen in napet, potem zagori v napadu in zborovsko zapetem refrenu »Shores in Flames« ter v neukrotljivi požar izbruhne v kriku »Fire!«. Vihra glasbe z žaganjem kitar in soliranjem ter nabijanjem bobnov le še dovrši to popolno besedilno kataklizmo. Sledi ponovno zborovsko priporočilo bogovom, da ladjevje svojih sinov varno pospremijo domov. In za konec takega srečnega, z uspešnimi bojnimi pohodi zapolnjenega življenja Vikinga še upodobitev popolnega prehoda bojevnika skozi ogenj in morje v Odinovo dvorano – tretji in zadnji vrh pesmi. Enajst minut mine, kot bi mignila čustvena moč pesmi, ter razsvetljenost in mogočnost, ki ju pesem žarči, sijeta v večnost.

Pesem Valhalla na osnovi izročil o verovanju nadaljuje prikaz Vikingovega prihoda v Odinovo dvorano. V osnovi bi že zaradi pomena besede morala zveneti vzvišeno in mogočno. Zaradi načina kombiniranega igranja distorziranih in nedistorziranih kitar ob udarjanju bobnov (ritem mašine) in trobljenju pihal (verjetno rogov ali fanfar) v resnici zveni tako, vendar njen glavni motiv ni nažiranje s pečeno svinjino in nalivanje z medico, marveč prepletanje vzvišenega in surovega. Bojevniški raj na severu niso klasična nebesa, temveč ohranjanje in izkazovanje vrlin, zaradi katerih padli bojevniki z Midgarda sploh pridejo v Valhallo. Glasba je dramatična, udarno intenzivna, divja ter hkrati atmosferično vzvišena. K atmosferični vzvišenosti, ki izraža metafizični prehod, največ prispeva raba spremljevalnih vokalov in vrste odlično, na pravem mestu in v ustreznem obsegu uporabljenih drugih zvokov. Naravo surovosti pesmi in prehoda¹ najbolj oblikuje surovo, že kar kričeče krakajoče Quorthonovo petje. Smo s to pesmijo na področju ekstremnejših zvrsti metala tako prejeli prvo, v celosti upesnjeno upodobitev Vikingovega s krvjo, pogumom in zvestobo prisluženega prehoda v posmrtno življenje ? Mislim, da je temu tako.

Z dela plošče, posvečenega pomorskim podvigom in bojevnikovi smrti, pridemo v tistega, ki naslavlja bolj bojevnikovo življenje – od začetka, rojstva. Baptised in Fire and Ice je zgodba, kako novorojeni doživlja svoj prihod v svet Vikingov. Nežnost, toplina, vendar tudi neprizanesljivost in zahtevnost – to so prve stvari, ki jih otroku dajo starši in okolje, v katerem se je rodil. In to je tisto glavno, kar nekoč novorojeni prenese na svoje otroke.² Glede na vsebino bi pričakoval več neke lahkotnosti v pesmi, vendar slednje v pesmi ni zaznati. Kitare in bobni udarjajo in žagajo na težko in globoko, s čimer tudi glasba pokaže, da otroštvo v tistem času ni bilo prizanesljiva otroška igra, ampak priprava na izzive odraslosti. Tempo, ki se v refrenskem delu kot valovi med izbruhi stopnjuje skozi vedno hitreje in ponovno skoraj histerično-kričeče petje, poleg same teže pesmi predstavlja njen najlepši del.

Sledi druga podoba slike: očetov pogled na rojstvo sina in njegovo vzgojo. Zaradi večglasja pri petju refrena in same zgodbe v besedilu je Father to Son čustveno zelo močna pesem. Gre za upesnjeno upodobitev očetovega po(d)uka sinu v času, ko slednji že začenja razumeti svet okoli sebe, o pomembnih stvareh v življenju in o razumevanju pomena določenih naravnih pojavov v okolju. Celotni glasbeni okvir ostaja skozi mletje kitar in zamolklo udarjanje bobnov konkretno surov. Mestoma nekaj več čustev, spoštovanja in ljubezni izrazi Quorthonovo petje posameznih³ delov besedila in kjer je petje tako, torej manj hrapavo, doseže svoj učinek izražanja toplejših čustev v popolnosti. Vse nauke, podane v pesmi, najlepše v končno sporočilo strnejo verzi »Oh, my child please take heed / Through you I am granted to live on / These words more worth than you will ever know / Make them live on from Father to Son«.    

Na jadrih igranja akustičnih kitar poletimo v čisto drugačen svet s Song to Hall Up High. Njena akustična narava predstavlja magistralni (a v kontekstu plošče vsebinsko povsem smiselni) rez z do tu slišanimi surovostjo, težo in intenzivnostjo. Pesem tako pokaže na razliko med surovostjo vsakdanjega življenja in občutkom olajšanja v komunikaciji posameznika ali skupnosti (v delih, kjer se uporablja zborovsko petje) z metafizičnim – z bogom oziroma z bogovi. Vzvišeno, zaradi tona petja malo melanholično in v vseh ozirih pretresljivo. Tak bi verjetno moral biti učinek naslavljanja in komuniciranja z bogovi, mar ne?  

V kontekstu upodobitev dnevno-življenjskega dogajanja predstavlja Home of Once Brave hvalnico deželi/deželam Severa. Slednja zaradi Quorthonovega pretanjenega tona petja nekako zveni že žalostno. Tudi distorzirana glasba v ušesih in želodcu ustvarja nekakšno neugodno napeto atmosfero. Zakaj, če gre za hvalnico? Tu še ne vemo, vendar intenzivna napetost kljub zgodbi o mogoti dežele zveni žalostno. Zakaj? Zaradi tega, kar sledi – kar izpovedo zadnji verzi pesmi in predvsem naslednja pesem, nadmojstrovina. Žalost in bolečina v vrh čutne tragičnosti izbruhneta v joku Quorthonovih krikov na koncu pesmi. Ne znam si predstavljati, da bi pesem lahko poslušal samo, brez širšega konteksta, ki ga ustvari tisto, kar sledi.

In za konec (pred instrumentalnim koncem z outrom Winds of Mayhem) še druga⁴ popolna združitev glasbe, besedila in petja – One Rode to Asa Bay. Slednja je zame ena od čustveno najmogočnejših žalostink za podpornike starih evropskih verstev, ki so delala našo celino kulturno bogato, lepo in raznoliko, predno je vse to bogastvo uničila kuga⁵ širjenja enega oziroma dveh od treh levantinskih monoteizmov. Igranje akustične kitare ob zvokih zborovskega petja nas ponese v nek čuden čustveni ambient, katerega igranje distorziranih kitar spremeni v občutek žgoče neprijetnosti v trebuhu. Quorthonov hrapavi vokal žgočo neprijetnost s petjem besedila materializira v grenko želodčno, žolčno kislino, ki izbruhne, polzi in peče po prebavilih in njihovih dovodih vse do grla, takoj od prvih besed zapetega do konca pesmi. Vokal je, kot že omenjeno, hrapav in melanholičen, hiter in počasen. V svoji disonantnosti nikoli ne bi prišel do tako popolnega izraza,če ne bi bilo igranje kitar (podprto z zvoki bobnanja, podobnim udarcem kladiva) tako odlično. Ali pesem traja devet minut? Ne, traja skoncentrirano, pomembno minuto v naših življenjih in odmeva v večnost!

Poslušanje pesmi je nujno, vendar imperativ pri tem predstavlja branje teksta in spremljanje, kako je besedilo zapeto v kombinaciji z glasbo. Pesem predstavlja eno od rdečih niti številnih besedil, ki so jih v naslednji dvajsetih oziroma celo štiridesetih letih pisale druge skupine, ki so obravnavale predkrščanske staroverske dobe v Evropi. Morda gre za konec plošče, vendar žalost, sporočena skozi pesem, ki v svojem vrhu zažari v zadnji kitici in pravi »Now this house of a foreign god does stand / Now must they leave us alone / Still he heard from somewhere in the woods / Old crow of wisdom say / ...people of Asa land, it’s only just begun«, odmeva kot srd in poziv novim generacijam, da se postavimo proti temu in izpostavimo tisto, kar je še ostalo od lepote in bogastva evropskih predkrščanskih kultur, verovanj in pogledov na naravo ter sveta okrog nas.

Po grško-tragičnem doživetju kritičnega spoznanja oziroma krivde (anagnorisisa) in katarze v One Rode to Asa Bay pa manj kot pol minute dolgi, komaj slišni instrumentalni Outro (Winds of Mayhem) izzveni, ne da bi se ga resnično zavedali. Je že tako – senca popolnosti je tako vseobsežna in globoka, da je v njej težko biti viden ali zasijati.

Ep se glasbeno konča, a ostane večen v ušesih in zavestih vseh, ki jih navdihuje obdobje vzpona ljudstev Skandinavije oz. obdobja avtohtonejših evropskih politeističnih verstev. Plošča ne potrebuje zaključnih zapisov, saj predstavlja sprožilec in začetek veliko lepega, kar se je zgodilo oz. je sledilo v razvoju metala. Je blackersko ostra in doomersko melanholična ter kot taka zame predstavlja zenit najboljšega obdobja ustvarjanja Bathory. Zgolj in samo to, a hkrati skoraj najvišje, kar je v mojem metalskem panteonu mogoče doseči.


[1] Da ni videti, da se v belo odeta dušica lahkotno kot peresce povzpne do nebeških vratc.
[2] Ne pa neumnost verovanja v novodobne trendovske neumnosti, kot je permisivna vzgoja in reševanje vseh stvari samo s pogovorom in dogovarjanjem. Ja, več bi se morali učiti iz preteklosti, če si želimo normalnejše prihodnosti.  
[3] Drugi deli njegovega petja zvenijo enako surovo kot glasba skozi bolj ali manj celo pesem. 
[4] Poleg Shores in Flames.
[5] Ja, do uničenja in (skoraj popolnega) izginotja te kulturne lepote in dediščine Evrope imam zelo jasen in nikakor ne strpen odnos.