Minulo soboto je Paranoid praznoval 27 let delovanja ali, recimo temu enostavno, 27. rojstni dan. In kot se za rojstne dneve spodobi, se ti praznujejo včasih v večjem, včasih v manjšem slogu. Ker tokratna obletnica ni bila »okrogla«, kakršna je bila pred dvema letoma, se nismo odločili za festivalsko druženje, temveč za nekoliko drugačen pristop. Po vsej Sloveniji smo za vas pripravili 2 dni po 7 koncertov (2 + 7 = 27 let), in sicer:

petek, 13. marec:
Medvode Metal Madness: Ash, Toyoyo, Marjetice, Nightcrawler – Klub Jedro, Medvode
Edge Of Sins, Avenge The Fallen – MC Kotlovnica, Kamnik
Pokalica: The Canyon Observer, Stepa – AKC Nama, Škofja Loka
Okl´s Fruitloops, Chained Pistons, Protype5 – Mostovna, Nova Gorica
Hamer (Shamar »release party«) – Štuk, Maribor
Tjaša Fabjančič & Big Band RTV Slovenija – Kulturni dom Krško, Krško¹
Brkovi – Kino Šiška, Ljubljana²

sobota, 14. marec:
Okl´s Fruitloops – Godzilla, MC Sevnica
Winterstrike Fest XIX: Iron Median – KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem
Cvinger, Oskrnavitelj, Kresnik, Cryptid – Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
Morywa, Smrt, Necrotize – Klub Metulj, Bistrica Ob Sotli
Vulture Industries, RAI – Menza pri Koritu, Metelkova, Ljubljana
Siddharta – Dvorana Tabor, Maribor³
Parni Valjak – Arena Stožice, Ljubljana⁴

Kot se za Paranoid šika, smo bili zelo pozorni na to, da je bilo zadoščeno različnim okusom in da ste vsi prišli na svoj račun, kajti Paranoid je bil, je in vedno bo portal, ki združuje in povezuje. V tem duhu se hkrati vsem, ki ste ta konec tedna morda želeli obiskati več kot en dogodek, opravičujemo zaradi morebitnega prekrivanja. Prirejanje tako velikega dogodka terja gromozanske logistične in organizacijske spretnosti, ki v praksi nemalokdaj – tudi tokrat v našem primeru – naletijo na nepremostljive ovire, ki zahtevajo sprejemanje kompromisov na obeh straneh, se pravi strani organizatorja in obiskovalcev. Smo se pa na izkušnjah minulega konca tedna veliko naučili, zato obljubljamo, da bo v bodoče še boljše.

 
Ker vladajo med spletnim časopisom Paranoid in društvom Dirty Skunks zelo dobri odnosi, se je glavni urednik in pisec tega besedila odločil, da praznovanje obletnice preživi v Ljubljani na dogodku prav pod njihovim okriljem. S tem je želel izreči zahvalo za odlično dolgoletno sodelovanje, poglobiti dobre odnose in izreči upanje na nadaljnjo uspešno skupno delovanje v prihodnosti. Enake besede spoštovanja in pozitivne naklonjenosti avtor tega besedila namenja tudi vsem ostalim slovenskim organizatorjem koncertov, ki so prav tako prispevali nezanemarljiv delež k uresničitvi obeležitve novega mejnika v zgodovini delovanja vašega najljubšega spletnega časopisa. In, kot bi rekli Angleži, »last but not least«: najlepša hvala tudi vsem bandom, brez katerih Paranoid ne bi imel gradiva, s katerim vas dnevno zalaga v obliki novic, recenzij, reportaž in intervjujev ter kolumn.⁵

A ker dandanes ne štejejo samo lepe besede in dobre misli, v času, ko vsi tekmujejo z vsemi, je pridobivanje pozornosti nekaj, kar je treba znati. Mi smo se v tem oziru odločili, da stavimo na ekskluzivnost, in smo ponovili vajo izpred 14 let. Že takrat so Vulture Industries ekskluzivno nastopili v Ljubljani, in sicer v okviru 10. obletnice Dirty Skunks. Četudi so Norvežani v nedeljo oziroma včeraj nastopili še v Budimpešti, se nam v uredništvu Paranoida zdi, da je ta dovolj oddaljena, da lahko bandov ljubljanski nastop štejemo in razumemo kot nekaj posebnega. Poleg tega koncert ni bil poseben samo zaradi ekskluzivnosti, temveč tudi zaradi dejstva, da band že slabih devet let ni imel klubskega nastopa v Sloveniji – leta 2022 je (menda) nastopil na zadnji ediciji festivala MetalDays v Tolminu – oziroma naši neposredni bližini.



Posebni headlinerji zahtevajo posebne predvozače. V primeru Vulture Industries kar kričijo po tem, na krike pa so se odzvali RAI. Band, za katerega nikoli ne vem, kako zapisati njegovo ime; se pravi samo z velikimi tiskanimi črkami ali ne? No, morda se nam oglasi po tem zapisu in za vedno razkrije ta misterij. Če ne, pa tudi nič hudega, pomembno je, da njegova glasba govori »jasen jezik«, četudi zna ta biti zelo konfuzen. RAI so domača zasedba, katere člani so po lastnih besedah »rokerji, ki se radi poigrajo tudi z drugimi žanri«, a vedite, da slednjih ni malo, zato sta besedi progresivnost in avantgardnost ključni. Zasedba je lani izdala dva krajša albuma, in sicer Reason in Heart, ki ju je za naš portal odlično opisal Erik, zaradi česar na tem mestu ne bi »izgubljal« besed o tem, kako glasba iz hiše RAI zveni, temveč raje o tem, kakšen vtis je ta naredila name v soboto. Band je zaigral pet pesmi, njegov nastop pa je trajal okoli 45 minut. Jasen znak, da band ne piše pretirano kratkih komadov. Z začetnimi komadi me je band pustil hladnega ali ravnodušnega, saj me s svojim »rockom« ni najbolje pritegnil. Poleg tega mi je deloval vokal povsem preveč nežno ali baladno, tako da sem ves čas nekaj malega pogrešal. No, sčasoma sem se vživel, z evrovizijskim komadom Frederick's Dead pa sem se dokončno ujel v njegovo mrežo. In tako nekako sem – zaradi lastnega nepoznavanja bandove glasbe – doživljal tudi pevčevo igrivo naskakovanje, plesanje in vrtenje okoli stebra na odru. Nekako mi nič ni šlo skupaj, dokler nisem zaznal bandove teatraličnosti, ki jo najbolje zna izraziti prav pevec – sploh s klobukom. Naslednji in zaključni Cinema je vse do takrat videno le še poudaril in dodatno postavil na glavo ter hkrati potrdil, da RAI ne bi mogli biti boljša izbira za predskupino.

Po predjedi je bila na vrsti glavna jed. Tako z vidika teatralnosti in igrivosti, se pravi kvalitete, kot tudi nabora pesmi in žanrske širine, se pravi kvantitete, smo dobili več. Trije bosonogi in trije »normalno« obuti glasbeniki so nam uprizorili skoraj 90 minut koncertne zabave, pri čemer bi se lahko kregali o tem, kdo se je bolj zabaval: oni na odru ali mi pod njim. Če bom zatrdil, da smo bili vsi podobno navdušeni, verjetno ne bom ne pretiraval in ne zgrešil. Tako kot smo bili mi veseli, da se je band vrnil, je bil tudi band vesel, da lahko stoji na odru.

Po začasnem zaprtju mize z »merchem« in kratkem obisku zaodrja oziroma pripravah odra je bilo vse nared, da nas je sekstet lahko začel uspešno zabavati. Pred koncertom mi firbec ni dal miru in sem posledično na spletu preveril, kaj band zadnje čase igra v živo. Izkazalo se je, da je bil lani v Romuniji osredotočen na album The Tower in novejše izdaje. »OK, ni problema, so tudi odlične pesmi«, sem si mislil. A Vulture Industries ne bi bili Vulture Industries, če ne bi za prijatelje Dirty Skunks pripravili nekaj posebnega. V znanem duhu in slogu smo bili deležni pesmi z vseh albumov, kar pomeni, da smo videli tudi bandovo »najbolj jezno plat« (beri: igral je black metal), sicer pa je kot velik zabavljač, igralec in animator ponovno blestel pevec in frontman Bjørnar Nilsen. S prodornimi pogledi je ves čas nastopa koketiral s publiko, na koncu pa motivatorske sposobnosti vnovčil tako, da je kot strojevodja popeljal »vlakec« dvakrat skozi občinstvo. Vpeljava klasičnega prevoznega sredstva potniškega prometa se je zgodila med zaključnim vrhuncem, medleyem Blood Don't Eliogabalus, ki je sestavljen iz bandovega avtorskega komada in komada kultnega ljubljanskega umetnika Devil Doll. Ne poznate? Pogooglajte! Poseben vrhunec sta bila tudi komada The Pulse of Bliss (posvečen Dihurčkom) in Lost Among Liars (posvečen vsem, ki nam v medijih dnevno lažejo). No, pa naj prislonim še svoj piskrček … Moj osebni vrhunec večera je bila čudovito nora balada Strangers z albuma Stranger Times.

Na koncu odhod v Ljubljano ni bil samo protokolarnega pomena, temveč je dobil tudi poseben glasbeno-koncertni pečat, ki ne bo hitro pozabljen.


[1] Ni vse metal, kar se sveti.
[2] Ni vse metal, kar se sveti.
[3] Ni vse metal, kar se sveti.
[4] Ni vse metal, kar se sveti.
[5] Bolj iskren, kot je zapis tega odstavka, avtor ne bi mogel biti. Res hvala vsem!