Obljubljeni drugi del dvojčka progresivcev RAI je tu: album Heart dopolnjuje Reason, ki je izšel pred dobrega pol leta. Tako kot njegov predhodnik je tudi Heart poln presenečenj; večinoma ohranja zastavljeno pot, hkrati pa jo na posameznih mestih razširi in preoblikuje. Že pri Reason je bilo jasno, da gre za izrazito raznolik album, pri katerem enoznačna kontekstualizacija ni samoumevna – enako velja tudi tokrat. Vsaka skladba namreč vzpostavi lasten izrazni okvir in pripoved, zato album deluje manj kot enoten slogovni manifest in bolj kot zaporedje premišljenih, med seboj povezanih poglavij. Ker gre znova za razmeroma kratek album (dobrih 34 minut), se Heart najbolj smiselno razpre prav skozi pregled posameznih skladb.

Album odpre Above, skladba, ki že v uvodu jasno nakaže ambicije in izrazni razpon album Heart. Začetek je izrazito progresiven, s plastmi klaviatur v ozadju, ki sočasno spomnijo na kako potezo velikanov progresivnega metala Dream Theater, a ne delujejo kot citat ali nostalgičen poklon. Ritem ostaja gibek in razgiban tudi po vstopu vokala, skladba pa se organsko razvija naprej skozi klavirski prehod, ki odpre prostor za instrumentalno razplastitev in virtuozno solažo. Namesto stopnjevanja v klasičnem smislu se Above proti sredini umiri, vokal postane tišji in bolj zadržan, skladba pa se v zaključku vrne k začetnemu motivu. S Fredrick’s Dead se izrazni prostor nenadoma premakne. Kot tango oblikovan ritem, izrazita teatralnost in skoraj groteskna drža skladbo jasno oddaljijo od klasičnega progresivnega okvirja in jo približajo estetiki, ki spominja na Diablo Swing Orchestra. Pesem, ki je bila že prej predstavljena kot samostojen komad in izpostavljena na izboru EMA, v kontekstu albuma dobi drugačno težo. Ne deluje več kot ekscentričen izlet, temveč kot komentar, tako slogovni kot vsebinski. Fredrick’s Dead naslavlja medijsko otopelost in banalizacijo tragedije, svet, v katerem novica o smrti obstaja le še kot kratkotrajen signal v neskončnem toku vsebin. Prav zato njena karikirana forma ni naključna: pretirana ritmika in teatraličnost ne služita zabavi, temveč ustvarjata nelagodje. V okviru Heart deluje skladba kot prvi resni premik od introspektivnega uvoda k bolj zunanjemu, družbenemu komentarju. Hkrati je to dokaz, da RAI raznolikosti ne uporabljajo kot okras, temveč kot izrazno orodje.

Osrednjo točko albuma predstavlja Daydream, najdaljša in hkrati najbolj razplastena skladba na albumu. Po uvodnem intru skladba najprej zavije v sodobnejši, bolj neposreden rokerski izraz, ki lahko v fragmentih spominja na težjo, temačnejšo obliko slovenskega mainstream rocka (Siddharta?), a se tam nikoli zares ne ustali. RAI se takšnim pričakovanim potem zavestno izmikajo: struktura se nenehno preliva, motivi se pojavljajo in izginjajo, poslušalec pa je ves čas v stanju pričakovanja, kaj sledi. Instrumentalno gre za izrazito večžanrski preplet. V solažah se pojavijo drobci klasičnih fraz, jazzovske ritmične napetosti, hitri, skoraj powermetalski izbruhi in bolj surovi rokerski rezi, vse skupaj pa deluje povezano, ne kolažno. Daydream tako deluje kot nekakšen notranji epik albuma: ne v klasičnem smislu dolžine ali grandioznosti, temveč kot točka, na kateri se raznoliki prijemi Heart prvič zares povežejo v enoten izraz na albumu.

Po izrazni razgibanosti Daydream album nenadoma zamenja perspektivo. This War of Mine se začne umirjeno, skoraj zadržano, z občutkom distance, ki jo še poudarijo glasovi v ozadju. Jezikovna nejasnost – sprva tuja, hladna govorica, kasneje bolj prepoznavna angleščina – ustvarja asociacijo širšega, skoraj zgodovinskega konteksta, a skladba se temu nikoli povsem ne zaveže. Namesto neposrednega političnega komentarja deluje kot refleksija stanja konflikta: ne konkretne vojne, temveč občutka razcepljenosti, napetosti in notranjega boja. Zvočno gre za eno bolj zadržanih točk albuma, z manj kompleksnosti, a vseeno s konstantnimi energičnimi izbruhi. Prav ta zadržanost daje This War of Mine posebno težo – ne kot vrhunec, temveč kot refleksivni prelom. Zaključek albuma pripada skladbi Road to Home, ki deluje kot naravni epilog po notranjem zastoju This War of Mine. Gre za počasnejšo, izrazito zadržano skladbo, ki se na prvi posluh bere kot klasična metalska balada, a se takšni oznaki hitro izmuzne. Uvod s klavirjem in akustično kitaro vzpostavi intimno, skoraj krhko atmosfero, v kateri se dinamika razvija počasi in brez sunkovitih prelomov. Ko se kasneje pridružijo bobni in distorzirani akordi, ne delujejo kot stopnjevanje v klasičnem smislu, temveč kot razširitev prostora, v katerem skladba že obstaja. Tempo ostaja počasen, aranžma se izogiba razkošju, bobni pa mestoma zazvenijo skoraj elektronsko, kar skladbi doda rahlo odtujen, ne povsem organski značaj. Prav ta občutek nedokončne topline prepreči, da bi zaključek zdrsnil v enoznačno razrešitev.

Heart ni album, ki bi želel na silo potrjevati identiteto zasedbe RAI. Ravno nasprotno: deluje kot delo banda, ki si dovoli raznolikost in veliko žanrsko širino. Progresivnost tukaj ni cilj sama po sebi, temveč orodje za gradnjo razpoloženj, kontrastov in notranjih prehodov. Album ni enostaven in zelo verjetno tudi ni bil mišljen kot tak. RAI ponujajo ploščo, ki zahteva pozorno poslušanje in se najbolj razpre prav takrat, ko je ne poskušaš na hitro razložiti ali razčleniti. Heart zato ni zgolj nadaljevanje prvenca, temveč njegov smiselni sogovornik. Ne zapira poti, ki jo je odprl Reason, temveč jo še dodatno razširi in poglobi. In če se albumi RAI resnično razkrijejo skozi dinamiko, kontraste in atmosfero, potem je naslednji korak skoraj samoumeven: v živo. RAI bodo v petek nastopili v Ljubljani v Orto Baru. Glede na oba albuma bo koncert vsekakor vreden ogleda.