Ah ja, obožujem ta vonj po skorajšnji pomladi. Toplo sonce je začelo prebujati naravo. V skledi je regrat. Ptički pojo prijetne paritvene viže. Zvončki na travnikih so svoje že odzvonili. Metalci bomo kmalu odvrgli zimsko usnje. Koledar se s koncertnimi dogodki polni s takšnim tempom, da jim je že težko slediti. Na srečo pa že kar 27 let obstaja Paranoidov napovednik, ki mi je, kot vrsto let, tudi tokrat pomagal pri odločitvi kam v soboto zvečer. Wuhu!

Za nami je zagotovo eden izmed najbolj pestrih vikendov metalskega dogajanja v letošnjem letu, za prav vsak okus in razpoloženje je bilo nekje v Sloveniji poskrbljeno. Ker pa je moja duša obdana s črnim železom, sem se podal v srce Štajerske, Maribor, da si v Dvorani Gustaf ogledam četveroboj pretežno blackmetalske narave. Fina napoved za ta sobotni večer, zakaj pa ne?

Močan vonj gorečih zvitkov ostre praproti, srednje hladno pivo iz pločevinke, ki mu žejni romarji metalske skupnosti nikakor ne dovolijo, da bi se ohladilo do mere užitnosti, ter umazan zvok Burzuma iz zvočnikov so kronski dragulji underground koncertov, ki že pred pričetkom dogodka poskrbijo za tisti »old school vajb«, ki smo ga malenkost starejši obiskovalci vajeni iz mladosti. In točno tako se je ta črni večer tudi začel. 

Ob mojem prihodu, po nenavadno dolgem iskanju parkirnega mesta, je pred dvorano stalo kar nekaj vzorčnih primerkov črno kulturnih bitij in na moje presenečenje jih je v dvorani bilo istočasno še skoraj več. »Ja, super«, sem si mislil, »potem pa akcija!« A do te akcije je bilo treba še nekaj minutk počakati, nič hudega, je pa bilo pivo vsaj nekaj časa dlje v hladilniku, vse ima svoje prednosti. Začetek je bil napovedan ob 20.30, a prva skupina, Cryptid je na oder stopila s 15-minutno zamudo. Akademskih 15, smo temu rekli včasih, a dekleta, ki sestavljajo to skupino, še kakšnemu akademskemu življenju niso niti blizu. Gre za mlado skupino, petih drobnih deklet iz Maribora, ki preigravajo …hmmm... že tukaj se mi rahlo zalomi. Tekom tega izredno sramežljivega, zadržanega in na trenutke boleče razglašenega, polurnega nastopa sem si njihov stil nekako razlagal, da tako zveni nekdo, ki bi strašno rad nekaj igral, a ne ve najbolje, kaj in kako. Nekateri riffi so spominjali na nekakšen punk na triintridesetih obratih, spet je prišel kakšen, ki bi od daleč, na prvo žogo lahko bil produkt zgodnjega Vikernesa, en riff me je spominjal na del skladbe Ha Shaitan, skupine Enthroned, vmes so bili tu in tam vrinjeni nedistorzirani deli, ki niso imeli pravega smisla itd. Ja, glej, nič narobe. Obstaja volja in obstajata čas in prostor iz te volje ustvariti podobo. Konec koncev je šlo za njihov drugi nastop v živo (upam, da so podatki, ki sem jih prejel pravilni) in dekleta preprosto rabijo nekaj več časa, da najdejo tisti svoj bit in precej več vaje za na oder. Saj je vsakdo nekje enkrat začel in vsakomur se je nekdo nekdaj morda posmehoval, pa kaj. Tako da, glavo gor in ne dol, pa roko iz žepa. In, upam da sem slišal pravilno, vse najboljše za sedemnajsti rojstni dan, Anaja.

Po precej dolgi pavzi je bil oder pripravljen za škofjeloško blackened death metal skupino Kresnik. Nagradno vprašanje za tisoč evrov, Krésnik ali Kresník? Sam sem se po občutku bolj nagibal k drugi varianti, a me je frontman pred začetkom druge skladbe, naslovljene Kres, razsvetlil s stavkom: »Mi smo Krésnik, dobrodošli na kres.« Toliko o tisoč evrih. Kakor koli, gre za prav tako mlado skupino, ki obstaja šele nekaj več kot dve leti in je koncertno kar aktivna. Mojo pozornost je z izdajo singla Na svoji zemlji pritegnila že po prvem poslušanju. Pravzaprav sem se njihovega nastopa ravno zaradi kakovosti singla najbolj veselil. In res niso razočarali. Petčlanska zasedba se je predstavila za mogočnim jelenovim rogovjem energično, močno, udarno in uigrano, kot bi imeli za seboj že na stotine koncertov. Iz meni neznanega razloga pa je publika kljub suverenemu nastopu sodelovala delno do pretežno pasivno in po nekoliko spodletelem poizkusu izgradnje zidu smrti ali wall of death je pevec naklonil eno skladbo za Maribor. Skladbo, poimenovano Lipov Bog. Bi se publika morala malo zamisliti? Ne vemo. Med njihovim nastopom sem razmišljal, kam bi jih uvrstil, ker mi je v tem zvoku odmevalo nekaj domačega, nekaj znanega, nekaj okusnega in zanimivega. In naenkrat mi je v glavo priletela misel. Aha, zvenijo, kot bi združili Srd in Amon Amarth. Meni izredno posrečena in všečna zmes, zato z gotovostjo lahko trdim (zase), da so pridobili vsaj enega novega sledilca. Bravo. 

Po kratkem sprehodu mimo stojnice z blagom nastopajočih in krajši konverzaciji pred dvorano je napočil čas za goste iz inozemstva, Osrkrnavitelj. Tokratna pavza je trajala le pičlih petnajst minut, a časovnice, zapisane na urniku, tako ali tako več ni bilo možno ujeti. Pa kaj? Saj ne govorimo o brutalnih, nekajurnih zamikih v slogu Guns N' Roses, obiskovalci pa zaradi tega manjšega zamika tudi niso kazali kakšnih znakov zaskrbljenosti. Kvintet, ki prihaja iz Beograda, preigrava surov in direkten black metal po receptu iz devetdesetih, v Sloveniji pa je nastopil prvič. V svoji petletni karieri je izdal en celovečerec, Pradavni, ki ga je mariborski publiki predstavil v celoti, po vrstnem redu. Na čelu skupine stoji pevka Vrika. Njen nastop pred mnogo manj številčno publiko, kot je bila med nastopom predhodne skupine, je bil nekoliko zadržan in bolj statičen. Pretežno statičen je bil tudi nastop vseh ostalih, razen basista s psevdonimom Hater DCLXVI, ki prihaja iz Rusije in je idejni vodja skupine Beyond The Grave. Njegov nastop je bil kar dinamičen, ampak mi je deloval nekoliko zmedeno in zgubljeno, saj so ga, med drugim, pred začetkom opozorili v angleščini, naj še počaka, da imajo začetek planiran z introm. Predvidevam, da niso našli časa za skupne vaje, ali pa je razlog bil nekje drugje. Pod črto je bil nastop skupine kar všečen, glasba je poslušljiva, ima šus, ima groove, ampak ne predstavlja ravno kakšne prelomnice v black metalu. Priznam pa, da sem kar nekajkrat v ritmu srbske strojnice zazibal z glavo naprej in nazaj, da sem vzdrževal temperaturo vratnih mišic, ki so se lepo ogrele pri predvozačih, pripravljene pa so morale biti na nastop glavne skupine večera, Cvinger. 

Da so se Cvinger pred časom razšli z basistom Corvusom in iskali zamenjavo, je bilo znano, a o tem že lep čas ni bilo kakšnega govora. »Prav«, sem si mislil, »najverjetneje so našli novega člana in bodo Maribor pretresli v novi postavi. Pustimo se presenetiti.« Presenečenje pa je moje predvidevanje preseglo. Na oder so dvajset minut pred polnočjo stopili le trije člani, Lucerus, Morgoth in Tim »Nord Slayer« Draksler. Očitno so se poti razšle tudi s kitaristom Ichorjem. Zanimivo. Na odru so pravzaprav stali Cordura s corpse paintom. Ampak moram priznati, da so zveneli odlično, čeprav so nastopili s samo eno kitaro in brez baskitare. Nastop je polno dvorano štajerske publike dodobra razvnel in pod odrom praktično ni bilo statičnih gledalcev. Zvok je bil kar dober, predstava mistično energična, kot to Cvinger dobro znajo, le da tokrat ni bilo krvavega blagoslova. Iz zanesljivega vira sem potegnil informacijo, da je nova, četrta plošča že pravzaprav pripravljena in čaka samo na datum izida, ki ga ne bom izdal. Želel pa sem si, da nam bi predstavili kakšen dražilec s prihajajočega izdelka, ampak temu ni bilo tako. Slišali smo nekoliko skrajšano obliko klasik, ki jih preigravajo zadnji dve leti. Razlog, zakaj je bil nastop tako kratek, tiči morda v zadanem časovnem okvirju dogodka ali kje drugje, te informacije nisem prejel, ampak me je šokiralo, da sem po 35-minutnem, brezkompromisnem obstreljevanju in uživanciji popolne surovosti, slišal stavek »To je zadnji komad, Revelation of the Three Headed One«. Solze ravno nisem potočil, bi si pa želel, da se nastop še podaljša. Očitno je te misli z mano delilo tudi preostalo občinstvo, ki je pričelo z glasnimi vzkliki »We want more!« Na glasno protestiranje publike se je skupina pozitivno odzvala in prišla še obglaviti puščavskega preroka.

Defenders Of Metal Maribor si lahko v svoj CV narišejo še eno kljukico uspešno izpeljanega dogodka. Obiskovalcem ni prav nič manjkalo, ob nastopih skupin so oziroma smo vidno uživali, vrstili so se manjši, luštkani mosh piti, ko je med skladbami nastopila tišina, smo slišali že skoraj ponarodele vzklike »Špilaj!«, pivo pa tudi ni bilo tako mlačno, da ga ne bi mogel spiti z užitkom. Res fini večer. Hvala!