V letošnji jesenski poplavi dogodkov je velika večina koncertov, ki jih res nisem želela zamuditi, nekako padla na oktober. V študentskih časih bi bilo šest koncertov v istem mesecu nekaj čisto običajnega, trenutno pa recimo temu logistična nočna mora. Med njimi sem se predpretekli ponedeljek najbolj veselila povsem drugačne nočne more, ki se je na sončno stran Alp čez lužo prikradla iz Kolorada. V mislih imam seveda zasedbo, katere člani so najbolj znani po pečatu, ki so ga pustili z Nightbringer, prvič pa sem se z njimi srečala, ko so me sezuli s projektom Bestia Arcana. Razglabljanja o tem, ali je Akhlys njegovo (naravno) nadaljevanje, na tej točki niti niso pomembna, temveč dejstvo, da še imamo na sceni organizatorje, ki si upajo k nam pripeljati takšne bande. Ruska ruleta v finančnem smislu se je tokrat izšla in za res izjemni band mi tokrat ni bilo treba že n-tič k severnim ali južnim sosedom, temveč so ti za spremembo prišli k nam. K dobri obiskanosti so prispevali tudi zahodni sosedje, ki so v glavnem prišli podpret rojake Fides Inversa, ter seveda black metalu zapisana domača garnitura. Torej, tisočkrat hvala ekipi, ki ste organizirali tale koncert in organizirate koncerte pod imenom Mrtvaški ples, ter ekipi KUD Channel Zero za izvrstno izpeljan koncert. Tega usodnega večera so se še poravnale zvezde in po nekem čudežu nisem zamudila prvih nastopajočih. Časovnica je bila taka:

20.00 vrata
20.30 Fides Inversa
22.00 Akhlys

Koncertni večer so odprli prekaljeni black metalci, ki bodo naslednje leto obeležili častitljivih 20 let delovanja pod imenom Fides Inversa. Tokrat naj bi prvič nastopili v Ljubljani, in če me spomin ne vara, sem se z njimi prvič srečala pred dobrim desetletjem v Kopru, ko so v še takratnem MKSMC-ju nastopili z Grimoir in Somrak. Band je prestal zob časa, od takrat izdal še dva dolgometražca, polvečerec in nazadnje lani demo, ampak se mi njihov bolj tradicionalni black metal preprosto nikoli ni uležal v uho. V živo definitivno zvenijo mnogo bolje in bolj prepričljivo kot na studijskih posnetkih, je pa poleg vživetega nastopa cele zasedbe k temu veliko prispeval vokalist Wraath, ki se je laškim preobrnjencem pridružil v prekletem letu 2020. Tako kot vedno doslej – z One Tail, One Head v Channel Zeru in Orto Baru, Darvazo v Welsu in Celestial Bloodshed v Channel Zeru (ta koncert je bil bojda za v anale) – je navdušil s svojo pojavo in vokalom. Nekoliko ironično je bilo, da je bil edini ustanovni član zasedbe, Void A.D., večino časa »skrit« na slabo osvetljenem skrajnem levem delu odra. Ta je bil za peterico morda res (pre)majhen, ampak si boljšega prizorišča ta večer ne bi mogla želeti. Band je z nalezljivimi riffi in hitrim bobnanjem iz dobršnega dela življa pod odrom zvabil kar nekaj življenja, za kar sta bila s svojo neutrudno energijo v glavnem »kriva« oba kitarista. Na odru sta bila res domača in sta ne glede na visoko mero profesionalnosti v svojih vlogah vidno uživala. Če se ne motim, so Fides Inversa predstavili že omenjeni demo Pillars in približno polovico tretjega albuma Historia Nocturna, s katerega so se mi v spomin najbolj vtisnili komadi A Wanderer's Call and Orison, Transcendental Lawlessness in I Am the Iconoclasm.

Po premoru je z odra zavel občutno hladnejši zrak. Ob spremljavi matrice ga je zavzela potetovirana in zamaskirana četverica, za katero si nisem nikoli mislila, da jo bom kdaj videla na klubski turneji pri nas. V prve pol ure so Akhlys predstavili prve tri komade z aktualnega albuma House of the Black Geminus, tj. The Mask of Night-Speaking, Maze of Phobetor in Through the Abyssal Door. Z nekdanjim sodelavcem, ki je zaradi Akhlys nazadnje romal v Prago, sva navdušeno požirala komad za komadom. Takrat so imeli bojda smolo z zvokom in malce so me skrbeli podobni komentarji sodelavcev, ki sta Američane lani ujela na festivalu Beyond the Gates v Bergnu, ampak je bila na koncu vsaka skrb odveč. Zvok je bil perfekten in ne vem, kdaj sem se lahko nazadnje med koncertom s kom pogovarjala brez dviganja glasu in mi zaradi prekomerne glasnosti naslednji dan ni piskalo v ušesih. Lepo in razločno so se slišali vokal in vsi instrumenti, zveneli pa so točno tako kot na studijskih posnetkih. Tokrat nismo imeli opravka s tonskim tehnikom, temveč pravim tonskim mojstrom. Tudi komade je med seboj gladko povezovala matrica, tako da med prehodi ni bila nikoli tišina, in iskreno nimam ene pripombe na celotno tehnično izvedbo ali sam koncert. Verjamem, da Akhlys niso ravno lahko prebavljivi niti med ljubitelji ekstremnejših zvrsti, zato je bilo temu primerno tudi bolj statično občinstvo. Nekoliko bolj melodičnega komada Sister Silence, Brother Sleep tokrat niso vključili v set, so nam pa zato Američani postregli še z dvema komadoma z drugega albuma Melinoë (Pnigalion in Ephialtes) in mojim najljubšim komadom s prvenca, The Dreaming Eye. S tega so odigrali še svojo najmogočnejšo pesem Tides of Oneiric Darkness, ki nas je skorajda posrkala v črno luknjo in izpljunila onkraj zavednega. Po dobri uri je bilo vsega lepega (ali grdega) konec, in čeprav med obiskovalci ni bilo opaziti pretirane želje po še, ne verjamem, da bi se Akhlys pustili tako prositi in priklicati nazaj na oder.

Z zastavljenim setom so zadeli in za(ob)jeli bistvo, čemur bi Švedi rekli »lagom«. Ravno prav sta bila tudi samo dva banda in ravno prav je bilo tudi obiskovalcev, tako da nismo bili natlačeni kot pred leti na Svartidauði in Mgłi. Nastopajoči so se po koncertu še podružili z obiskovalci, ne morem pa niti mimo tega, da so imeli Akhlys s seboj izjemno simpatično in prijazno prodajalko mercha. Še takih koncertov, prosim!