Ljubitelje ekstremnega metala ali tudi samo black metala nas je v torek vleklo v ljubljanski Orto bar. Na sporedu so bile štiri zasedbe, katerih skupni imenovalec je zapisanost ekstremni glasbi, tri od teh pa si delijo celo ljubezen do black metala, ne pa tudi enakega pogleda nanj – tako kot bi si želel Euronymous. Taka je bila časovnica:

18.00 vrata
19.05 Gorrch
19.55 Profanation
20.45 Owls Woods Graves
22.00 Misþyrming

Na prvi pogled je časovnica dajala vtis, da bodo najbolj izkušeni bandi nastopili zadnji ali kot headliner. Sicer se lahko kregamo o tem, kdaj je katera zasedba bolj izkušena, a sam sem za ta kriterij izbral bandovo leto nastanka. Če se pomikam od zadnjega k prvemu nastopajočemu, vse drži, dokler ne pridem do italijanskih Gorrch. Ti so namreč band z najdaljšim stažem in s tem porušijo mojo teorijo, medtem ko se povsem skladajo z idejo, da otvoritev pripada bandu, ki zna pritegniti, da ta v živo ne igra sam sebi. S svojo posebnostjo ustreza ideji, a praksa je seveda dostikrat povsem drugačna. Tudi tokrat?

Kakor koli obrnem stvari, so Gorrch posebni in so si tudi zaslužili mesto otvoritvenega banda. Namesto treh smo bili deležni black metala dveh možakarjev, in sicer je bobnar prevzel vse vokale (harsh in meniško petje), medtem ko je dvojec lahko z odra zrl na že kar ponosno napolnjeno dvorano. No, če se je dvojec sploh zmenil za publiko, kajti gosta megla in večino časa proti bobnarju obrnjen kitarist sta podčrtala vsakršno odsotnost želje po komunikaciji. Če ugibanja držijo, je dokaj statičen nastop dvojca posredoval izključno komade z aktualnega albuma Stillamentum, disonantni riffi pa so precej spominjali na starejše Blut aus Nord (še posebej trilogijo Liber) in Deathspell Omego, nastopu v prid pa je govoril odličen zvok, ki se z vidika kakovosti niti malo ni spremenil skozi celoten večer. Da se ponovim: Gorrch sta bila posebna in nekaj povsem drugega, česar smo bili deležni v neposrednem nadaljevanju koncertnega večera.¹

Tako, pa sem že pri Francozih Profanation. Njihova kombinacija death metala in grindcora se je ulegla na mojo metala željno in potrebno dušo kot Ožbej na svojo ženo. Začenši s tipičnimi hardcore in grindcore prijemi je band pričaral nalezljivo pankovsko vzdušje, ki je kar kričalo po takem ali drugačnem sodelovanju. Band je v desetih minutah odigral prve tri komade, s tem nedvoumno zakoličil pot proti koncu nastopa, od katere je odstopil izključno zato, da se posluži bolj deathmetalskih prijemov. Čeprav band uporablja dve kitari, njegov zvok nikoli ni zvenel nasičeno. Ravno obratno sta obe kitari ves čas zveneli povsem razločno, proizvedeni riffi so bili jasni in neposredni. Malo »cupa cupa« za poskok, nato prekleto heavy mid tempo komad za presekanje vzdušja, malo starošolskega death metala in že smo spet bili pri grindcoru. Kolikor sem uspel razbrati z growlom napovedana imena komadov, je band zaigral isto setlisto kot v Krakovu, s katere z veseljem izpostavljam Total Stomp in Skull Crushing Violence. Kdor nima nič proti panku ali grindcoru, temu bodo Francozi morda enako prijali kot meni.

Slabe pol ure je hitro minilo in spet je bilo na vrsti čakanje. Ker je bilo na koncertu spet polno starih znanih obrazov, s katerimi je bilo treba nujno reči deset besed in več, je dvajset minut minilo enostavno prehitro.

In že smo slišali uvod, ki je naznanjal začetek koncerta. Tudi Owls Woods Graves trenutno potujejo po Evropi z isto setlisto – vsaj sodeč po prebranem na spletu in slišanem v torek v Orto baru. Pankovska zabava se je nadaljevala in band je v prvi tretjini nastopa postregel z več komadi, ki omogočajo petje brez poznavanja besedila: »Oooo oooo ooo!« V drugem delu sicer tudi ni manjkalo grl, ki so se drla besedila, a tokrat je bilo treba poznati besede. Že konkretno napolnjen parter je na moje presenečenje vseeno »porabil« dobršni del minutaže druge tretjine bandovega nastopa, da se je sprostil do te mere, da je bil na programu mosh pit. Sicer so tudi Francozi pred Poljaki bili temu priča med drugo polovico nastopa, a ker je bilo vzdušje že takrat res odlično, sem pričakoval, da po parter ponorel že ob prvem komadu. A glej ga zlomka, tako se človek zmoti. Pankersko-blackmetalsko veseljačenje je doživelo vrhunec s hitom Antichristian Hooligan, nakar je zaključek tretje tretjine s komadom Winged They Come pokazal, da band zmore tudi drugače in da zmore tudi (skoraj) brez panka. Odličen zaključek in odličen prehod na nastop, ki je sledil.

Ker so Owls Woods Graves zaključili z nastopom že pred pol deseto, se pravi več kot pol ure pred napovedanim nastopom Islandcev, sem upal, da bodo ti začeli prej in ponudili kaj več. No, osebna zmota večera številka dve. Tako sem vmesnih 35 minut izkoristil za nadaljnje debate. Hm, nobena škoda ni bila zaznana, ravno obratno: »Za prijatelje si je treba čas vzet!«

Misþyrming so relativno hladno zavzeli oder, s še hladnejšim black metalom pa so vrezali v predhodno »navijaško« vzdušje kot vroče poletno sonce v gorsko jutranjo meglo. Ljubezni, romantike ali topline naenkrat ni bilo več, z odra je kričal islandski hlad, ki se je mestoma izmenjeval z vulkanskimi izbruhi. Prva dva komada sta v vsej svoji blackmetalski surovosti poteptala vso moje predhodno nabrano »veseljaško« vzdušje, tako da sem rabil malo časa, da se zberem ali bolje rečeno kar »resetiram« na nov program. Ker so od zadnjega albuma četverice Með hamri minila že štiri leta, ta ni čutila nobenega pritiska, da mora kar koli reklamirati. S tega je predstavila samo en komad ter še enega neizdanega. Dejansko smo bili deležni nekakšnega best of preseka njene diskografije, pri čemer bandov trenutni izbor pravi, da mu je najpomembnejši drugi album Algleymi, saj se temu na aktualni turneji najmočneje posveča. Na veselje številnih, med drugim tudi cenjene kolegice Aleksandre, so v set vključili odlična (beri: Aleksandrina najljubša) komada s prvenca Söngvar elds og óreiðu. Sam sicer ne morem z gotovostjo trditi, da smo bili v Orto baru deležni identične setliste kateremu koli predhodnemu nastopu, saj se pri islandskih imenih komadov redno izgubim in posledično sploh ne trudim s pomnjenjem, a v zvezi s setom daje kolegica roko v ogenj. Ko je band s tretjim komadom vpeljal nekoliko »groova«, sem se počasi uspel navaditi nanj in se tako tudi uspel pridružiti večini okoli mene, ki je ves čas do tedaj zadovoljno kimala, medtem ko so lasje z marsikatere glave pod odrom vihteli v vse smeri neba že od prvega komada. No, našlo se je tudi nekaj takih, ki so zdolgočaseno zrli na oder in niso imeli pojma, kaj naj z Misþyrming počnejo. Nekateri so obupali, drugi pa … No, nimam pojma, kaj so drugi počeli, kajti zgužval sem se pred oder, odmislil druge in se potopil v odlično edinstven black metal, ki me je pospremil skozi preostale dobre pol ure nastopa, ki je kar švignil mimo mene. Energičen pevec, ki je z leti razvil nekakšen svojstven slog igranja kitare, je prenašal energijo na preostale člane in na nas. Dejansko smo bandu jedli z roke in požirali vse nalezljive riffe, ki jih je lahkotno tresel čez nas. Ko se je band poslovil z odra, so ga najbolj goreči privrženci uspeli priklicati nazaj, da nam je za konec zaigral še eno pesem z drugega albuma, tj. Ísland, steingelda krummaskuð.²

Setlista Misþyrming: Hælið (uvod), Söngur heiftar, Orgia, Með svipur á lofti, Hnífsdalshungrið, Ég byggði dyr í eyðimörkinni, Engin vorkunn, Alsæla, Algleymi; bis: Ísland, steingelda krummaskuð.

Ne bom se več izražal kot nekdo, ki je z navdušenjem doživel svoj prvi (black) metal koncert. Trenutna ponudba koncertov je odlična, dodobra napolnjen Orto bar sredi tedna pa je dokaz, da metalci še nismo naveličani dobrih koncertov, ki se zadnje tedne kar vrstijo en za drugim. »Oktober, imaš še kaj? Vzamem!«


[1] Celoten opis nastopa Gorrch temelji na podatkih, ki sem jih prejel od sodelavke Aleksandre, saj sem bandov nastop povsem zamudil.
[2] Predvsem v zvezi z imeni komadov je sodelavka Aleksandra pomagala tudi pri tem zapisu, saj pozna zasedbo že dosti dlje časa (je recimo avtorica recenzije prvega albuma).