Aprila letos so v sklopu poslavljanja z evropskih odrov brazilsko-ameriški nažigači Sepultura podali verjetno zadnji studijski izdelek svoje 40 let trajajoče kariere, 16-minutni EP z naslovom The Cloud of the Unknowing.

Na neki način je krog sklenjen. Prvi bolj uraden izdelek Sepulture je EP Bestial Devastation, ki je, glej ga zlomka!, dolg slabih 16 minut. A za razliko od bestialnega uničenja je EP z oblačnim naslovom precej bolj razgiban in precej bolje odigran oziroma nasploh posnet.

Če berete tole recenzijo, potem verjetno niste eni tistih, za katere je Sepultura obstajala le do odhoda Maxa in vam je vse ostalo kup kakcev. Gotovo vam je tudi jasno, da sta si Andreas Kisser in Paulo Xisto drznila ne samo ohranjati staro slavo (s kvalitetnimi tolkalci, kot je OG-bobnar Iggor Cavalera, potem pa še njegovi nasledniki Jean Dolabella, Eloy Casagrande ter Greyson Nekrutman, ter z živalskim vokalistom Derrickom Greenom), temveč je band pod tem imenom izdajal več ali manj kvalitetne in zanimive studijske izdelke še naprej. Tudi v živo niso nikoli zveneli, kot bi delali nekaj napol.

Zakaj vse to pravim? Ker je The Cloud of the Unknowing grenko-sladki izdelek, ki ga znači kvaliteta, ki je zvest 40 let dolgi zapuščini in ki je, preprosto, frdamano dobra doza metala. Malce se ponavljam, za razliko od Sepulture po odhodu Maxa. 

The Cloud … obsega štiri pesmi, ki so v svojih aranžmajih in dinamiki precej drzne, razgibane in zanimive. Gre za nekakšno kulminacijo vsega, kar Sepultura zmore – od hitrosti do brutalnosti, od gruva do progresive, od čustev do … še več čustev. In to brez pocukranosti, solzavosti ali otročjega obtoževanja, kdo je česa kriv v preteklosti, kaj šele, da bi jih skrbel folk, ki še zdaj pizdi, da niso ali prenehali igrati ali pa vsaj še 10x izdali albuma Arise oziroma Roots.

Derrick, Greyson, Andreas in Paulo so na vrhuncu moči. Pesmi so narejene in odigrane brezhibno, v času hiperkorekcije posnetkov pa zvenijo čisto človeško. Niti ena pesem ni enaka drugi, skupni imenovalec pa je seveda besedna zveza »Metal as fuck!«.

Malo je žalostno, da verjetno ne bodo izdali še enega dolgometražca, a če bi recimo prenehali igrati že danes (dejansko pa bodo prav kmalu), bi bil tale EP več kot dostojen spremljevalni testament.

Sepultura se bliža koncu svoje poti, pri čemer pa je verjetno njihov zadnji EP izdelek, s katerim zlahka sebi in drugim pravijo, da bi lahko iz sebe dali še več, a da jim dejansko ni treba.

Počivajte v miru, možje, nam smrtnikom pa ostane nostalgija in vsaj še en res dober kos metalske pogače, ki v ušesih odzveni v 16 minutah, v srcu pa bo ostal večno.