The War that Never Ends – Fall 2026 je naslov turneje, ki je ukrajinske skrajneže – z vidika izbranega glasbenega žanra, ne po obnašanju – ponovno prinesla v naše kraje. Spomladi smo si jih nekateri ogledali na bavarskem festivalu Dark Easter Metal Meeting, drugi pa v okviru taiste turneje v Kranju.

Tudi takrat je band potoval tako rekoč sam oziroma si je na odru pomagal z le eno predskupino, vsaj pri nas v Kranju. V avstrijski Gradec so »za njimi« pripotovali štajerski death metal posebneži Grimming. Obetal se je torej večer z dvema zasedbama, ki se obe vrtita okoli death metala – predskupina nekoliko močneje kot headliner večera.

Pa si torej oglejmo, kaj so ponudili »domačini« in zakaj so posebni. Grimming sem spoznal prek družbenih omrežij. Kdor tam še ni povsem zastrupil svojega profila z brezzveznimi in/ali odvečnimi vsebinami, ima včasih torej to srečo, da naleti na to ali ono zanimivo in/ali koristno vsebino. Sicer je potekal prvi stik z Grimming bolj v slogu »WTF!«, seveda zaradi lovske noše, ki je postala bandov prepoznavni znak, ko pa sem se po n-ti nezahtevani objavi opogumil in vklopil zvočnik, sem bil res pozitivno presenečen. Band je lani objavil videa za singla Lindwurm in Wüdschitz – ter ju torej pridno promoviral po vseh kanalih –, ki sta se zaradi svoje nalezljivosti po le nekaj poslušanjih zasidrala v podzavest. Obisk koncerta 1914 je torej hitro dobil še eno všečno konotacijo.

Po vsem zapisanem ni težko razumeti, da sem bil obeh komadov v živo zelo vesel. Bandov melodični death metal, ki se včasih obrne močneje proti thrash metalu, drugič proti groove metalu, tretjič pa proti obema strugama, je srednje hiter in na headbanganje osredotočen krojil 45 minut nastopa Avstrijcev. Omenjena komada sta bila zaigrana na prvem in zadnjem mestu kot sendvič preostalim sedmim komadom, poleg tega pa sta opravila tudi ustrezno reprezentativno vlogo. Grimming niso nobeni divjaki, ki bi se jim šlo za divje vrtenje čupe, kar je povsem ustrezalo njihovim kratkim frizuram in klobukom, ki bi ob takšnem poskusu konkretno poleteli po dvorani.

Po krajši pavzi nato še Ukrajinci. 1914 so zasedba, ki je postala popularna relativno hitro, s svojo žanrsko širino pa nagovarja zelo različne poslušalce. Zato ne čudi, da je band z interpretacijo blackened death/doom metala nagovoril tudi širok krog naše ekipe, tako da smo zadnje tri albume (The Blind Leading the Blind, Where Fear and Weapons Meet in Viribus Unitis) recenzirali kar trije različni pisci. Posledično so koncerti Ukrajincev, ki so si pot do slave tlakovali z zgodbami in opravami iz prve svetovne vojne, vedno dobro obiskani.

Žal imajo ti v zadnjih letih, odkar v Ukrajini divja vojna, v živo tudi vedno negativni pridih, kajti osrednja figura banda, njegov pevec Dmitro Kumar, z različnimi nagovori poskrbi, da ne bi pozabili, kaj se dogaja le nekaj 100 kilometrov vzhodneje od nas. Tudi tokrat v Gradcu ni bilo nič drugače, med osredotočenostjo na aktualni album, pomešan s komadi druge in tretje plošče, se je pevec kot globoko v lastne misli zatopljen in zaskrbljen general večino časa žalostno sprehajal po odru, med zadnjim komadom pa tudi med publiko, medtem ko je pred tem z odra z nami delil Rusom oziroma Putinu nenaklonjena sporočila, ki se še ne bodo prenehala takoj, ko bo vojna končana.

»To je vojna!« – prvič: Dmitro je pred kratkim dobil sina. Rodil se mu je v Ukrajini, a ker so Rusi takrat napadli bolnišnico, je moral prve ure s sinom preživeti v kleti.

»To je vojna!« – drugič: Dmitro je moral pred leti iz države poslati hčerko, ki od takrat živi v Ljubljani. Normalno družinsko življenje je nekaj, kar je njegovi hčerki tuje.

»To je vojna!« – tretjič: Dmitro je zbolel za rakom.

Ob teh zgodbah je bilo težko se brezbrižno prepustiti glasbi, ne da bi vsi obiskovalci v dvorani večkrat pomislili, kakšno srečo imamo.

A kot smo od banda vajeni, je ta koncert sicer izpeljal profesionalno. Deležni smo bili teh devet komadov: FN .380 ACP#19074, Vimy Ridge (In Memory of Filip Konowal), 1914 (The Siege of Przemyśl), 1915 (Easter Battle for the Zwinin Ridge), 1918, Pt. 1: WIA (Wounded in Action), 1916 (The Südtirol Offensive), 1917 (The Isonzo Front), Passchenhell, A7V Mephisto. Po zadnjem se je tudi Dmitro umaknil iz publike, ki je okoli njega izvedla mosh in circle pit, iz zvočnikov pa so nas nežno pozdravili Led Zeppelin in pospremili iz dvorane.

Zaigrane viže z aktualnega albuma so potrdile, kako kakovosten je ta in da mu »pristoji« hitrejša izvedba. Kot izredno všečna sta se sploh v živo izkazala 1914 (The Siege of Przemyśl) in 1916 (The Südtirol Offensive), hkrati pa dodatno poudarila drugačnost v primerjavi z albumom The Blind Leading the Blind, ki je poznano dosti počasnejše narave.

Kdor je izpustil včerajšnji koncert v Gradcu, ga pot morda ponese v ponedeljek v Zagreb, kjer bodo nastopili 1914 v družbi Vûlom. Vsekakor priporočam!