Bralec Paranoida: »Ožbej, je s tabo vse v redu?«

Ožbej: »Kdo sprašuje? In zakaj?«

Bralec Paranoida: »No … Opazil sem, da so tvoji prispevki zadnje čase postali malo … Hm, kako naj se izrazim … Sterilni? Dolgočasni? V skladu z novinarsko etiko? Politično korektni? Bolj malo je pljuvanja po politikih, ne duha ne sluha o neslanih šalah, kočljivih spolnih vsebinah, besedah z dvojnim pomenom, (samo)ironiji, sarkazmu, družbeni kritiki, pobalinskih neumnostih in naključnih anekdotah, ki nimajo nobene veze z bandi, koncerti ali dogodki.«

Ožbej: »Ja … ??«

Bralec Paranoida: »No, mislil sem, da morda trpiš za duševnimi težavami in zato pišeš take razvodenele prispevke. Veš, o moških duševnih težavah se bolj malo govori zaradi stigme, da pravi moški ne jokajo. Če se želiš pogovoriti, sem ti na voljo.«

Ožbej: »...«

Tako nekako je potekal v tem času neroden pogovor med mano in nekom, ki spremlja mojo pisateljsko kariero pri Paranoidu. Včasih človek potrebuje le nekoga, da mu iz drugega zornega kota pokaže tisto, kar mu stoji ves čas pred nosom. Ljudje smo slepi za lastne napake – nož se ne more urezati sam, kajne?

Na tej logiki naj bi bojda temeljila psihoterapija. Pickle Rick se s to tezo niti približno ne strinja, citiram: »Because I don't respect therapy, because I'm a scientist. Because I invent, transform, create, and destroy for a living, and when I don't like something about the world, I change it. And I don't think going to a rented office in a strip mall to listen to some agent of averageness explain which words mean which feelings has ever helped anyone do anything. I think it's helped a lot of people get comfortable and stop panicking, which is a state of mind we value in the animals we eat, but not something I want for myself. I'm not a cow. I'm a pickle. When I feel like it. So... you asked.«

Tako so pač narejeni (moji) moški možgani – čustva dojemam(o) kot signal, da obstaja problem, ki ga je treba rešiti, zato začnem(o) nemudoma iskati rešitve. Pogovarjati se o čustvih zame nikoli ni rešilo ničesar. Ob informaciji, da so moji članki postali bedni, sem se počutil gnilo in rahlo osramočeno, zato je edina logična pot najti rešitev, da se teh čustev znebim – in tako sem začel pisati ta čudoviti prispevek, ki obsega že več kot pol strani, bralec pa sploh ne ve, če je prispevek recenzija, reportaža in o katerem metal žanru in bandih se sploh gre? Problem rešen!

Koncerti so dober način psihoterapije, če sta glasba kot tudi družba pravi. Na terapevtskem kavču mi je delal družbo moj pajdaš iz Indije, ki je po lastnih besedah zadnje čase postal tudi »beden« in predvsem len, saj se mu ne ljubi preveč iz hiše. Današnji stoner koncert sem mu prodal tako: »Te vrste metala še nisi slišal, pravimo mu stoner. Glasba je, tako kot ti, lenuhasta, počasna in ponavljajoča, ker glasbeniki inspiracijo iščejo v kajenju marihuane.«

Pred klubom ppc je že stala gruča ljudi, čakajoč na vstop v dvorano. Nekateri so srebali pivo, drugi potrpežljivo čakali na pričetek prvih nastopajočih, Avstralcev Grim Rhythm. Power trio z glasbo, ki v duhu Pickle Ricka negira uporabo besed za reševanje problemov – so namreč inštrumentalen band. Stoner manira je bila vseprisotna, ampak je bila za moje pojme glasba preveč »progresivna« za tipičen stoner. Soliranje in riffanje je bilo kompleksnejše kot tudi hitrost podajanja riffov. Pozornost je na odru požel predvsem bobnar, ki je z oranžno grivo v frizerskem slogu speed metala iz osemdesetih spominjal na kolaž enega ali več članov Megadeth. Primerjava je na mestu, saj je dosti kitarskih solaž (v mojih ušesih) zvenelo podobno ravno speedovskim mojstrovinam Megadeth. Govorilo se je bore malo, kot se za prave moške spodobi, in če že, so se podajala mrzla dejstva: »Mi smo Grim Rhythm.« »Naslednji komad nosi ime Forever Eating Shit.« »Hvala in nasvidenje.«

Med čakanjem na menjavo na odru sva se s kolegom zapletla v pogovor o zakonskem življenju. »Kako pa kaj ti prepričaš svojo, da opravi svoje zakonske dolžnosti?« sem pobaral. »Težko. A na srečo potujeva čez nekaj dni k družini v Indijo. Ona leti sama že kakih deset dni pred mano in sem ji predstavil dejstvo, da zdaj tako ali tako 14+ dni ne bo kaj.« In je odgovorila: »Prav imaš, naj ti bo.« »Kako pa uspeva tebi?« »Hja, težko. A sem našel neke ezoterične debate na internetu, da alkohol, predvsem pivo, vsebuje žensko energijo in da moški, ki jim manjka ženske bližine, posegajo po alkoholu, da kompenzirajo pomanjkanje. Sam tega nisem preverjal, a sem izkoristil priložnost, ženi razložil koncept, in kadar mi trda (v obeh pomenih) prede, grem v trgovino po prekomerno količino alkohola in ga v kuhinji postavim na vidno mesto na pult, da je sporočilo jasno. In ker se ženske rade sporazumevajo posredno po ovinkih, ji je takoj jasno, zakaj se gre. V 20 % ta metoda deluje in se zvečer lahko nadejam akcije. Vse samo, da mož ne posega po alkoholu, kajne?«

Kakšna sreča, da tega pogovora ni slišala prijetna gospa po imenu Valerie Solanas, avtorica dela SCUM manifesto, v katerem promovira iztrebljanje moškega spola na podlagi naše biološke manjvrednosti. Gospa ni prizanesla niti Andyju Warholu, ki se žensk ne bi dotaknil niti s palico, saj so ga mikale palice drugih moških in je na srečo preživel poskus atentata z njene strani.

Vse te strupene, testosterona polne debate so skrajšale čas do te mere, da so oder zavzeli 1000mods. Pa jim je uspelo »napredovati«, sem si mislil. Nazadnje, ko sem jih gledal v živo leta 2022 v Gradcu, so igrali v istem klubu ppc na »malem odru« v zgornjem nadstropju, tokrat pa so bili že vredni »velikega«. Kot zanimivost – njihovo ime izhaja iz imena kraja Chiliomodi (Χιλιομόδι), od koder izhajajo. »Chilia« oz. »chilio« v grščini pomeni »tisoč«, »modi« pa so spremenili v »mods« in zdaj veste! Band se potika po turneji z imenom Give Me My Medicine, na kateri preigrava celotno diskografijo, od debitantskega Super Van Vacation (2011) do zadnjega Cheat Death (2024). Med avtorske komade se je celo prikradla priredba skladbe Electric Funeral od Black Sabbath. Opazil sem trend, da dosti bandov od lanske smrti Ozzyja v znak poklona na setliste umešča priredbo Black Sabbath. Ni treba poudariti, da je Electric Funeral dvignil temperaturo v dvorani, na srečo pa so jo tudi avtorski komadi, posebno Above179 in presenetljivo poslednji Vidage. Kaj se je igralo vmes, imam v meglenem spominu in raje ne navedem, da se ne bi zlagal. Upam pa trditi, da je band v štirih letih, odkar sem jih nazadnje videl, občutno napredoval, kar se tiče nastopov v živo. So zreli za nosilce večera!

Današnja psihoterapija je na moj in pajdašev obraz narisala nasmešek in s toplim objemom sva se poslovila, rekoč: »Se vidiva zjutraj v pisarni.« Stvari so v resnici preproste in vse, kar človek potrebuje, je malo veselja, pristnosti in tople družbe, v kateri se počuti sproščeno in se ne mu ni treba pretvarjati in igrati družbenih vlog. Na tej točki se zahvaljujem bralcu, ki je pobaral o mojem duševnem zdravju in mu je mar zame. Upam, da današnji zapis potrjuje, da je z mano »vse OK«, navezujoč se na odsotnost klinične depresije. Biti moški (kot tudi zagotovo ženska, krava, kumarica ali kot karkoli se vsak identificira) v današnjem svetu res ni lahko, a z gotovostjo lahko iz očitnih razlogov trdim le za prvo. Z mano bi se strinjala vsaj Norah Vincent, avtorica knjige Self-Made Man: My Year Disguised as a Man, ki se je leto in pol pretvarjala, da je moški, in igrala družbeno vlogo moškega. Na žalost se izkušnja zanjo (spoiler alert) ni dobro končala.

Zgornji zapis se lahko strne v dve misli:
»Stoner metal je zakon« in »preden sodiš človeka, se postavi v njegovo kožo« (ustreznejši prevod originalne misli bi bil: »Before you judge a man, walk a mile in his moccasins.«).

V glavnem – bodite, kar vam najbolj ustreza, ne sodite drugačnih od sebe in ostanite spoštljivi do vseh, tudi krav in kumaric. In poslušajte stoner, je terapevtski!

Amen.