Vztrajnost je vrlina, ki je v sodobnem času in v določenih okoliščinah postala izumirajoča lastnost človeške narave. Ta se raje zateka k ustaljenim kalupom in normam, ki mu dajejo lagodje ter minimizirajo vložek energije v želeno blagostanje. Tako se svet vse bolj zateka v anemičnost, brezbrižnost, postaja prostor brez empatije. Zelo obetaven uvod v reportažo dogodka, ki naj bi bil popolno nasprotje prej navedenega. A ima ta zgoraj omenjena domneva z več vidikov kar koherentno težo.

Če sem kot kar reden obiskovalec koncertnih dogodkov zadnje čase nekoliko upočasnil koncertni ritem, pa se je eksponentno povečala porast dogodkov pri nas. In tu se pojavi apatičnost množice, ki se tudi v tej poplavi dogodkov dostikrat ne odloči za obisk koncerta, četudi je ta v neposredni bližini. Kljub temu trendu negotovosti – če lahko podhranjenost obiska koncertov opišem s to besedo – so se gospodje iz zasedbe 1914 ob vseh preprekah, ki so se jim skozi leta postavljale po robu, skupaj z Danci Katla končno le lahko odpravili na že leta 2024 napovedano turnejo po Evropi. Takrat napovedana turneja bi naše kraje zaobšla (olajševalne okoliščine zgodbi daje obisk zasedbe na takratni ediciji festivala Metaljot Raspaljot), dve leti pozneje pa smo imeli srečo, kajti omenjena karavana je v soboto, 25. aprila, v kranjskem TrainStation SubArtu poskrbela za večer poln presenečenj, pozitivne energije, čustev in jebeno dobre glasbe.
 

Katla
Kranjski TrainStation SubArt je v zadnjem obdobju postal kar redna postojanka bandov na poti po Evropi in kot kaže, se bo ta trend tudi v prihodnje nadaljeval. Če sem bil glede izbire lokacije pred časom skeptičen, se je tokratna izbira v povezavi z nedavnimi dogodki še kako izkazala za zadetek v polno. A o tem kasneje. Torej …

Pozen aprilski sobotni večer se je začel skandinavsko, a z dokaj netipičnim skandinavskim zvokom. Katla z Danske umetniško izražanje dosegajo s prepletanjem stoner/slugde/doom metal prvin, ki jih sam bolj povezujem z ameriškim jugom. In ker mi ta zvrst ni najbolj domača, tudi Katla pred samim dogodkom niso pogosto zajadrali v moja zvočna obzorja. Tako da mi srečanje z njimi sicer ni bilo popolna neznanka, a več kot bežnega ovohavanja pred sobotnim večerom tudi ni bilo. Nekaj minut pred navedeno uro na časovnici sem se tako odpravil v dvorano, da na lastni koži doživim bolečino po skandinavsko (naslov prvenca je Scandinavian Pain). Ker sta bila ta večer na sporedu le dva banda, zamuda v stilu študentskih petnajst ni delovala preveč moteče, saj se je v tem času dvorana lepo napolnila in publika je že pred uradnim začetkom v kali zatrla prekletstvo šeste ploščice. Dogajanje v dvorani je skazil le misterij manjkajoče mize za merch, ki se žal tudi do pisanja teh vrstic ni razblinil.

Danski trio je s petnajstminutno zamudo prikorakal na oder in brez olepšav ter nepotrebnih vložkov udaril po zbranih pod odrom s težkim, mastnim ter umazanim metalom. Presenetljivo, kako lahko te neposredna zaužitev glasbe v živo popelje v popolnoma drug občutek dojemanja glasbe, ki ti ni blizu, je niti ne poznaš dovolj dobro, a sta potrebna le dražljaj in prava energija, da se koleščki začnejo obračati v pravo smer. To so Katla od samega začetka oddajali skoraj polni dvorani in tako kljub mid tempo riffom ter s »preprostimi« pasažami zasekali v drobovje občinstva. Glava je hitro ujela ritem, telo se je kaj kmalu sprostilo in samo zajemalo ter požiralo ponujeno. Čeprav je band komaj lani izdal prvenec Scandinavian Pain, se je setlista gibala po vseh izdajah Dancev, ki so bili vidno židane volje, z nagovori prehvalili Kranj ter počasi, a vztrajno gradili nastop, med katerim se jim je na odru pridružil tudi Oleksa (kitarist 1914) in potrdil nerazdružljivo vez med skupinama, ki se je spletla v času turneje. Med koncertom je Rasmus tudi opozoril na misterij manjkajočega mercha z opazko, da je splet okoliščin tega jasen, sam pa sem pomislil na nedavni zaplet v zvezi s koncertom Kanonenfieber v Italiji, a se v to ne bi preveč spuščal. In kar naenkrat so Danci prišli do zadnjega komada večera, ki se mi je tudi najbolj vtisnil v spomin. Gre za pesem Dragonlord, ki se postopoma razvije v monstrum, ki ga zaključi tema oziroma lastna interpretacija legendarne satanistične klasike Ave Satani iz filma The Omen.
 

Katla so v mojih očeh postavili dobre temelje za nadaljnji koncert in tudi tokrat se je izkazalo, da včasih nepoznavanje banda poskrbi, da je tisti prvi stik, prvo srečanje tisto pravo, pristno, prvinsko ter po svoje unikatno, vsekakor pa nadvse pozitivno.

1914
»Tudi meni je žal, da se ne morem od vas posloviti ter vam v slovo roko podati. Ampak sedaj se ne da nič izpremeniti, dolžnost nas kliče v bojne vrste. Sedaj ne pomaga drugega, kakor se udati v usodo. Mogoče se še kdaj vidimo, ako pa me zadane smrtno orožje na bojišču, takrat se včasih spominjajte vašega nesrečnega sina. Jaz bom na Vas mislil v najhujšem boju. (30. julij 1914)

... vsak dan grmi, da se zemlja trese. Jaz sem ... bolan, da vedno ležim. ... Od tu imam krasen razgled, posebno še ob večerih, ko pod nami Bovec gori. To je ravno tako, kot bi gledal v ognjeno morje ... (8. september 1915)

(Pisma s soške fronte; Alojz Praprotnik, umrl 17. septembra 1915)«
 

Ob premoru, med katerim se je oder pripravljal za Ukrajince 1914, sem pri sebi že premleval zametke reportaže in se ob tem spominjal zadnjega obiska Kobariškega muzeja in rekonstrukcije oziroma prikaza vojaka, ki zre skozi okno na dolino pod sabo in ob tem piše pismo svojcem. Ta slika se mi je kot otroku globoko zasidrala v podzavest in vsakič, ko prisluhnem zasedbi 1914, ali je to doma ali v živo, se mi pred očmi izriše ta spomin in me opomni, zakaj je tako pomemben. Tako je tudi z 1914.

Če je bil pri Katla oder še nekoliko nasičen in podžanru primeren, se je za nastop 1914 slika lepo spremenila, saj zasedba stavi na dobro odrsko podobo z backdropi in seveda vojaškimi uniformami. Skoraj do zadnjega kotička napolnjena dvorana je nestrpno čakala, da bo iz ozvočenja zadonela uvodna skladba War In (The Beginning of the Fall) z zadnje izdaje Viribus Unitis, ki je tudi himna Avstro-Ogrskega cesarstva. Band je ob teh zvokih disciplinirano, kot se za vojake spodobi, zakorakal na oder in kljub novemu albumu odprl tokratni masaker s FN .380 ACP#19074, prvim komadom prejšnjega albuma Where Fear And Weapons Meet. In tako se je učna ura zgodovine pod poveljstvom Dmytra Kumarja in 1914 lahko začela. Nekako je bila izbira uvodnega komada tudi pravšnja. Ne le zaradi same dinamike, ki ti enostavno ne pusti mirovati, temveč tudi zaradi »refrena«, ki je še toliko bolj povezan z našo zgodovino. »Welcome to Sarajavo« oziroma »Dobrodošli u Sarajevo« so bili tudi prvi bojni kriki publike, ki je takoj zagrabila vrženo kost in z bandom od samega začetka sodelovala, krulila dele komadov ter vračala dobljeno z odra v enaki meri nazaj. Nadaljevalo se je s čupanjem, mosh piti in odobravanjem videnega ter slišanega z odra.

Kot že rečeno, je band na turnejo The War That Never Ends prišel z novim albumom Viribus Unitis, ki je bil tudi glavna tema večera, tako glasbeno kot z zgodovinskega vidika. Zgodba vojaka, ki je glavni protagonist albuma, se med glasbeno pripovedjo na neki točki preplete tudi s slovenskim poglavjem prve svetovne vojne, torej Soško fronto (1917 (The Isonzo Front)). Dmytro je ta del zgodbe med posameznimi komadi še posebej poudaril ter pojasnil, da je med pisanjem materiala veliko časa posvetil raziskovanju tega grozljivega poglavja polpretekle zgodovine ter tudi sam prebral marsikatero izpoved vojaka z bojišča. S tem je koncert dobil res posebno noto, med katerim seveda ni manjkalo govora o vojni in nesmiselnosti te, najbolj čustveno pa se me je dotaknil govor njegove hčerke, ki je med koncertom prišla na oder in ki zaradi nam vsem znanih okoliščin živi v Ljubljani. Vsem zbranim se je v slovenščini s prikupnim naglasom zahvalila, kar je verjetno še komu v publiki orosilo oči.
 

Kljub čustvenim in zgodovinskim vložkom je mašinerija 1914 huronsko marširala in rohnela skozi celoten koncert, kot bi grmeli topovi in brnele strojnice na bojišču. K temu je teatralni učinek dodal Dmytro, ki je vsak zakričan del besedila podoživljal tako čustveno, na odru pa je deloval kot zaskrbljen general, ki se zaveda, v kakšen pekel pošilja svoje vojake, svoje tovariše, svoje brate. Za takšno koncertno izkušnjo je potreben odličen zvok in TrainStation ga je tokrat več kot prekosil, saj je bil vsak ton razločen in na svojem mestu, kljub temu pa si začutil tresljaje v prsih in vsak doživet trenutek z vsakim naslednjim komadom je bil intenzivnejši. In to je zadnje čase žal bolj izjema kot pravilo, tako da gredo vse pohvale tudi ekipi za mešalno mizo. Neverjetno je tudi dejstvo, da lahko tako težke teme, agresivnost glasbe in grozovita sporočilnost besedil vseeno povežejo maso ljudi ter pričarajo odlično koncertno izkušnjo.

In če so uvod koncerta Ukrajinci posvetili predhodniku zadnjega albuma ter glavni del zadnji izdaji, so se za konec podali še nekoliko nazaj v preteklost in z albuma The Blind Leading The Blind odigrali komad Passchenhell ter po skandiranju zbranih z željo po dodatku še A7V Mephisto. In tako je bil krog koncerta lepo izpopolnjen ter zaključen, seveda tudi tokrat s sprehodom Dmytra med publiko, ki je nekako postal njegov zaščitni znak. Vsekakor koncert za v anale.

Čeravno je bila tokratna aprilska sobota nasičena s »premnogimi« koncerti, se je pot v Kranj definitivno izplačala. Katla so bili v mojih očeh odkritje večera, 1914 pa so še enkrat pokazali, zakaj v poplavi bandov z vojno tematiko, še posebej z zgodbami iz prve svetovne vojne, sodijo med največje, če niso celo največji, kar pa mora širše občinstvo le še spoznati. V Kranju zbrani smo to že potrdili z več kot odlično udeležbo in samo upamo lahko, da do naslednjega snidenja ne pride do ponovnih nepotrebnih in nepredvidljivih zapletov. In če se še enkrat obregnem ob misel tokratnih glavnih protagonistov 1914 – vojna prinaša smrt in z njo je smrt absurdna, življenje pa še absurdnejše … in to naj vsak posameznik ponotranji, pa bo morda svet lepši.


Avtor fotografij je Tadej Pišek.