Spet smo dočakali tisti prijetni, topli čas v letu, ko nekaterim polnijo baterije pomorski dopusti, spet drugim pa hranijo dušo in srce festivalčki in koncerti na prostem. Ker sem sam bolj pristaš druge opcije, sem se minuli petek po napornem delovnem tednu odpravil v prelepo majhno mestece ob Savinji – Laško. Tukaj je potekala že četrta izvedba festivala Metaljot Raspaljot Open Air, ki je že dodobra postal tradicionalen in prepoznaven po tem, da vsako leto gosti kar odmevna imena v metalskem svetu. Tako so letošnjo edicijo poleg slovenske elite krasili legendarni jugoslovanski speed-thrasherji Bombarder, pionirji evropskega death metala Pestilence iz Nizozemske, ukrajinska vojna divizija 1914 ter grški Rotting Christ.

Kar mi je všeč pri festivalu Metaljot Raspaljot, je to, da ga pravzaprav ne moreš zgrešiti, saj za razliko od večine odmaknjenih festivalov ta poteka v samem srcu mesta. Če bi imel težave pri iskanju te lokacije, bi se moral pošteno zamisliti nad seboj. V neposredni in posredni bližini je veliko parkirišč, tako da si ni treba razbijati glave o tem, kje bi pustili takšno ali drugačno prevozno sredstvo, ter razmišljati o tem, kako daleč bo treba pešačiti. Ne, vse je praktično na kupu.

Kljub ne prav veliki geografski razdalji je pot na slovenskih cestah časovno pač vedno dolga in sem tako na prizorišče prispel komaj dobrih 5 minut pred predvidenim začetkom dogodka, kjer se je prostor pod šotorsko streho na preddverju že kar lepo polnil. Šel sem po pivo, za katerega je bilo potrebno odšteti 5 evrov, vendar si dobil vrnjen 1 evro, ko/če si lonček vrnil. Šlo je sicer za navadne lončke iz mehke plastike, podatka o kavciji pa na ceniku zapisanega nisem videl. V bodoče bi si mogoče lahko umislili festivalske lončke iz trde plastike in bi si tudi marsikdo verjetno kakšnega vzel domov za spomin. Ampak pustimo malenkosti.

Nenadoma je na odru zagrmelo. Do minute točno so dogodek otvorili Slugpit. Mlada ljubljanska black/death/punk skupina je na odru stala prvič. Prvi koncert v življenju in že si oder delijo z 1914, Pestilence in Rotting Christ, kapo dol. Tudi za organizatorje, ki ponujajo takšne možnosti, zelo lepa gesta. Band se je odrezal zelo dobro, brez vidnih kiksov. Člani so instrumentalno med seboj dobro harmonirali, glede na zvrst morda za odtenek preveč statično, pa vendar pod črto dobro. Ponudili so nam 20-minutni set, ki je med le nekajglavo množico pod odrom povzročil kar primerno terapijo za vratne mišice. Zvok pri njih ni bil najboljši, saj je bilo glede na kapaciteto prostora navzoče nekoliko manjše število ljudi in je posledično precej donelo in odmevalo. Za moj okus bi lahko vse skupaj bilo za odtenek tišje, tako bi se delno ognili tej popačenosti zvoka. Za skupino pa je ta nastop kljub temu predstavil odličen začetek kariere.

Setlista Slugpit: Intro, Machete Carnage, Scum, Sonic Eradication, Terror Structures, Phantasmal Fist, Sentient Gas, Goat Obliteration Machine.

Kot drugi so oder zavzeli Velenjčani Kaoz, starešine novodobnega thrash metala, ki ne potrebujejo dodatne predstavitve, saj močno dvomim, da jih kdo ne bi poznal. Prostor se je že napolnil do dobre polovice, populacija pa je bila zelo mešana, od spoznavanja željnih mladostnikov do starejših metalcev, ki skupini sledijo že več kot 20 let. Čeprav tudi pri Kaoz zvok ni bil ravno najboljši, moram pohvaliti njihov edinstveni zven, tiste značilne mastne, globoke kitarske riffe, ki masirajo pljuča. Sem užival, res. Je bil pa to komaj drugi koncert v prenovljeni postavi. Nosilec vokalov je sedaj Rok Miklavžina (ex-Inmate), ki je svojo nalogo opravil sicer zelo dobro. Kasneje sva izmenjala tudi nekaj besed in je res prizemljen in prijazen dečko, kapo dol. Enostavno pa mi manjka Đoko, prejšnji pevec in basist, ki je zaradi zdravstvenega stanja bil primoran glasbeno kariero zaključiti. Ko sem ga gledal, kako se poln energije ziblje pod odrom, se mi je resnično malo stožilo. Prav on je bil tisti karizmatični frontman, ki je nekako oblikoval celotno sliko skupine. Zdaj nastop zgleda precej drugače, kar ne pomeni slabo, ampak drugače. Sta pa tako Miklavžina na vokalu kot tudi Trivunović na basu zelo primerni zamenjavi, nalogo na koncertu sta opravila brez pripomb.  

Setlista Kaoz: Changez, Mother Fucker, Banging Headz, Off The Leash, Identegrity, Try Me Punk.

Ko so Kaoz odigrali, sem šel malo naokrog, da bi videl, kaj letošnji festival ponuja. Kot novost sem naletel na stojnico z napisom Vegashi, kjer so prodajali izključno vegansko hrano, kar se mi je kot vegetarijancu zdelo odlično. Edina slaba stran tega je bila ta, da je bila stojnica postavljena tam, kjer so na zadnji ediciji še bile klopi. Noge bodo bolele, želodec pa bo poln, vsega ne moreš imeti hkrati, so me učili starši. A lakote še nisem čutil, zato sem se odpravil k šanku, ker žeja pa je bila glede na zunanjo temperaturo huda.

Med čakanjem na pivo so iz zvočnikov začeli doneti cerkveni zvonovi, nakar je kot strela z jasnega na odru začela bobniče publike pretepati skupina Bombarder. Izjemno energična glasba, ki pa ni bila najbolj energično poslana z odra med ljudi. Pevec in basist sta bila blazno statična, kar pa ni vplivalo na to, da se publika ne bi vsaj malo razvnela. Prvič, a nikakor zadnjič na festivalu, smo bili priča mosh pitu. Prostor se je čedalje bolj polnil, obiskovalci so čedalje bolj uživali. Do takrat je bilo na prizorišču že nekaj več kot 500 ljudi. Skupina svoje naloge ni opravila slabo, je bilo pa za moj okus preveč komunikacije s pevčeve strani, saj je skoraj po vsaki odigrani pesmi imel kaj za povedati. Spet drugim je pa ravno to všeč, vsakomur svoje. Kljub svojim častitljivim dvainšestdesetim letom se je pevec Nenad proti koncu le nekako razživel, le basistova statika je ostala.

Setlista Bombarder: Graditelj hrama, Glasnik smrti, Novo meso, Sa dna groba, Moć, Kočijaš bogalj, Bombarder, Gubavi kralj, Horde, Speed metal manijak.

Že med nastopom sem se odpravil do stojnic s konfekcijo nastopajočih, kjer sem na svojo žalost spoznal, da se prodaja le blago skupine Kaoz. Nič narobe s tem, le pričakoval sem, da bo tega več in seveda od vseh nastopajočih. Ob tej stojnici pa je bila še ena, ki je ponujala izključno material skupine Skytower, ki so v tem času s svojim nastopom že začeli. Moram povedati, da sem s prve mislil, da še ne gre za skupino, saj so bili oblečeni v oblačila, kot so polo majčke z vzorci in pisane lanene hlače, ki so dajala vtis, da so se znašli na napačnem dogodku. Glasbeno gledano je skupina tehnično zelo dovršena s progresivnimi riffi in izjemnimi bas linijami, kar je botrovalo temu, da je bil moj pogled večino časa usmerjen v basista in njegove veščine. Pevec mi je vizualno deloval, kot bi gledal Billyja Corgana iz skupine Smashing Pumpkins, njegov nastop pa mi, iskreno, tudi ni bil najbolj všeč. Skupina ve, kaj dela, ima zelo unikaten slog, ampak je med naborom letošnjih skupin najbolj izstopala in se ni najbolje vklopila v okolje, kar se je kazalo tudi v tem, da se je prostor precej izpraznil. Večina nastopajočih je doma v death ali black metalu, temu primerno tudi privabi obiskovalce, tako pač je.

Setlista Skytower: Indigestion, Return from Hell, Between the Walls, Selfishness, Around the Clock, Miracolo, Still Life, Why My Children Cry, Dying is Divine, Rain Man.

Nato pa mi je srčni utrip začel naraščati – za nastop se je pripravljala ukrajinska skupina 1914, ki je bila moj favorit večera že pred nastopom, s samim nastopom pa je ta pričakovanja samo še potrdila. To je bil njen prvi nastop v Sloveniji. Ob prihodu na oder je pevec Dmytro v rokah držal ukrajinsko zastavo in že pri prvi skladbi FN .380 ACP#19074 v besedilu besedo »Kaiser« nadomestil s »Putin«, se pravi: »One day the empire will fall and Putin will die.« V tem slogu se je nastop tudi nadaljeval, imel je govor o razmerah v Ukrajini, kar mi načeloma ni všeč, mešanje politike z glasbo, ampak njihovo situacijo popolnoma razumem in čutim, moral je povedati, kar mu leži na duši. Kasneje je na oder povabil tudi svojo majhno hčerko, ki skupaj z ženo zaradi vojne že skoraj tri leta živita v Sloveniji in se skupaj učita slovensko. Hčerka obiskuje slovensko šolo in ji slovenščina že kar dobro leži. Kasneje sem imel tudi priložnost s to družino poklepetati in zares so zelo dobri ter srčni ljudje, ki so nam več kot hvaležni za vse. Ob pogovoru sem imel kurjo kožo. Da ne zaidem predaleč – zvok je bil vrhunski, saj je bil prostor pod odrom nabito poln, kar je poskrbelo, da ni bilo odmevanja, skupina pa »uigrana v piko«. Pri skladbi A7V Mephisto se je pevec podal na militantni pohod med publiko in s petjem nemoteno nadaljeval, vmes je sodeloval v circle pitu in podobno. Prvič pa so za nas odigrali popolnoma novo skladbo, ki so jo predstavili kot Belgium. Zelo suveren nastop, ki diši po več.

Setlista 1914: War In, FN. 380 ACP#19074, Vimy Ridge, …and a Cross Now Marks His Place, Belgium, Mit Gott für König und Vaterland, A7V Mephisto, Arrival. The Meuse-Argonne, Passchenhell.

Po njihovem nastopu se nisem želel preveč oddaljevati, saj je bil na sporedu moj drugi favorit večera. Skupina, ki jo spremljam že od ranih otroških nog, poznana pod imenom Pestilence. Ko sem zaslišal uvod v skladbo The Secrecies of Horror, sem že bil v bojni pozi, saj sem vedel, da gre zares, in tako je tudi bilo. Z vrhunsko uigranostjo in totalno perfekcijo brez ene samcate napakice so nam ponudili kar precej starošolski set. Izjemno močen, globoki zvok kitar je poskrbel, da se je meso lepilo od kosti, in tudi Mamelijev vokal je bil precej boljši, kot je bil pred leti, ko sem jih gledal nazadnje. Light show je bil pri Pestilence verjetno najboljši tega večera. Vzdušje je bilo nezemeljsko, glasba je ljudi nabila z energijo, da smo bili priče zares brutalnih mosh pitov. Ki jih, mimogrede, nikoli ne bom razumel. Vedno znova se sprašujem, kaj je v tem tako zanimivega, kako lahko v tem ljudje uživajo, ampak dobro. Set so zaključili s skladbo Out of the Body, pred katero je Mameli za statične obiskovalce v zadnji polovici prizorišča povedal sledeče: »Baby Jesus wants you to move, or else you’ll go to hell.« Ljudje so mu pokazali, da gredo raje v pekel.

Setlista Pestilence: The Secrecies of Horror, The Process of Suffocation, Morbvs Propagationem, Deifivcs, Resurection Macabre, Prophetic Revelations, Devouring Frenzy, Lost Souls, Chronic Infection, Dehydrated, Horror Detox, Land of Tears, Out of the Body.

Ker se je pod odrom začela nabirati pretežno ženska populacija, sem vedel, da imam zdaj čas, da se podam po hrano in nekaj pojem. O nastopu skupine Rotting Christ pa bo povedala več kolegica Tina.

Napoved zasedbe Rotting Christ za letošnjo edicijo Metaljota je iz družbenih omrežij poletela 29. marca in taisti dan sem že imela svojo vstopnico v elektronskem poštnem predalu. Grški bogovi black metala so namreč zasedba, katere nastopa pač ne izpustim. Sploh pa ne v domačem okolju oziroma neposredni bližini. Ker sem še dopoldne uživala v lepotah Gorenjske, sem, priznam, večino zasedb pred njihovim nastopom poslušala z enim ušesom in me je posledično skoraj kap, ko se je mimo mene sprehodil vokalist od 1914, kar je v enem izmed zgornjih odstavkov omenil Tomaž. Je bila pa morebitna »streznitev« vseeno dobrodošla. Organizatorji so namreč tik pred začetkom dogodka naznanili, da bo Sakis, idejni vodja Rotting Christ, imel t. i. »meet & greet« dobri dve uri pred koncertom, pred že omenjenim, skoraj praznim merch kotičkom. Na mojo srečo in srečo pretežno ženske populacije se je na lokaciji znašla kar celotna zasedba, ki si je z veseljem vzela čas za vse stiske rok, eno ali več fotografij in tudi krajši klepet. Kljub temu da merch res ni ponujal »ne vem kaj«, so Rottingi s sabo pripeljali tega in onega (začuda ne novih albumov, ali pa jih jaz nisem opazila), tako da je vsak oboževalec lahko našel nekaj zase. Ura je se počasi bližala začetku, kar je pomenilo, da je bilo treba zavzeti dober položaj v prvih vrstah. Glede na to, da so Grki (žal) zamujali približno 10 minut, sem izkoristila priložnost in poklepetala s soborci iz prve vrste. Ti so v naše malo Laško pripotovali iz Zadra, Banjaluke in Zagreba. Morda je treba omeniti, da je imel festival poleg mednarodnih nastopajočih tudi precej številčen mednarodni obisk. Malo po 22. uri so na oder le stopili Grki. Prvi in edini šok – brez ušesnih čepkov bo na taki glasnosti zelo trpeče. In res, piskalo in šumelo mi je še vsaj 24 ur po dogodku. Prva dva komada sta bila ne samo glasna, ampak tudi precej nerazločna. Že ob naslednjem, udarnem Kata Ton Daimona Eaytoy, pa je bila situacija precej drugačna. Telesa so se začela premikati, čupe vrteti in grla kričati. Kljub temu da so Rotting Christ dobra dva meseca nazaj izdali album Pro Xristou, smo s slednjega slišali zgolj Like Father, Like Son. Setlisto so tako sestavljale ustaljene klasike, kot so In Yumen - Xibalba, Apage Sathana, Dies Irae, King of a Stellar War, Non Serviam, Grandis Spiritus Diavolos, Demonon Vrosis in zaključna The Raven. Z odra smo ves čas prejemali zelo pozitivno energijo sicer že skoraj »robotskega« Sakisa, ki je z nami spregovoril tudi nekaj besed, in basista, ki je del zasedbe že kar nekaj let in brez težav poskrbi za premikanje ter vzklikanje publike. Čeprav je bilo glasno, so bili komadi tudi v čistem ospredju dobro slišni in razločni. Trenutna postava je res usklajena in nekako sumim, da se brata Tolis ne bosta več odločila za menjavo. Koncerta je bilo še prehitro konec in po zadnjih pozdravih s kolegi se je moj obisk Laškega tudi sklenil. (Tina)

Ker so Rotting Christ kot edini nastopajoči z nastopom začeli z dobro desetminutno zamudo, so posledično kasneje zaključili in povzročili zakasnjen začetek zadnje skupine večera, Dekadent. Ura je bila precej pozna, že skoraj 0.45, veliko ljudi se je že odpravilo domov, nekaj se jih je v opitem stanju še majalo sem ter tja. Zato se mi zdi škoda, da ima skupina takšnega kova, kot so Dekadent, tako pozno uro nastopa. Zvok zopet ni bil prav dober, izredno nerazločen in povsem preglasen. Po vrhu vsega pa mi niti najmanj niso bile všeč bele luči nad odrom, ki so publiko slepile, da je bil pogled na oder dodobra otežen, za piko na »i« pa imam občutek, da so iz naprav morali izpustiti ves dim, ki ga premorejo, saj je band igral na tako zadimljenem odru, da jih v kombinaciji s sitnimi lučmi praktično nisi videl. Nastop skupine ni bil slab, definitivno pa bi bil boljši, če bi jih na časovnici uvrstili višje.

Setlista Dekadent: The Renaissance of Purity, Vorteks strupa, Pasjon, The Lavantine Betrayal, Raided, Zástor.

Festival je bil v mojih očeh velik uspeh. Pozitivno me je tudi presenetila varnostna služba. Vsi poznamo klasične redarje z jeznimi pogledi in ničelno toleranco, tukaj pa je bila stvar ravno obratna. Varnostniki so bili nasmejani, prijazni, tolerantni tudi do tistih, ki so imeli v izdihanem zraku precej povišano raven alkohola, skratka super. Vse pohvale organizatorju, naj se to dobro delo le tako nadaljuje.