James Malone je v zadnjih dveh letih bolj ali manj zamenjal celotno ekipo. Vrnil se je sicer originalni bobnar Michael Van Dyne, kar pomeni bolj preprosto bobnanje. Torej, ne bo ekstremnih podvigov s tremi snare bobni kot na predhodniku We Are The Nightmare. Naslov albuma in besedila so vezana na fizično in psihično stanje Malonea, ko je v pol leta shujšal 40 kilogramov in se začel zavedati, da je anoreksičen. Potemtakem tudi sklepa, da je stradal za hudiča.
Začetek albuma je grozno klišejski; začenši z uvodnim riffom in black metalsko obarvanim vokalom, ki najavi »Let's Rock!«, se vsa pričakovanja o nadaljevanju We Are The Nightmare porušijo. Če ste po prvem komadu Forced To Rock obupali, potem ste naredili napako. Že z naslednjimi skladbami A March For The Sick, From Soulles To Shattered in Beyond Forlorn se obudi kompleksnejše thrash/death riffanje v stilu prvega albuma A Celebration Of Guilt in drugega United In Regret. Prej omenjenim skladbam primerno se album nadaljuje v takem stilu, tako da je kakšen klišejski glam rock riff bolj redkost. Najbolj brutalna skladba je Half Past Corpse O'Clock, ki jo moram omeniti zaradi malce smešnega naslova, a je tudi najbližje predhodniku. V štiridesetih minutah se zvrsti ogromno virtuoznih solaž Malonea in novega kitarista Nicka Cordleja, ki je poprej igral bas kitaro. In ko smo že pri bas kitari, se jo tokrat bolje sliši kot prej, kar je očitno krivda producenta Zeussa.
Malone očitno ne more razočarati. Soditi po enem komadu je nesmiselno, zatorej če imate radi energične, tehnične, brutalne in melodične Arsis, kakršni so od leta 2003 dalje, dajte albumu priložnost. Vse prej naštetih lastnosti Arsis niso opustili, kvečjem jih nadgrajujejo z eksperimentiranjem, pa naj bo to vpeljava kakih bolj rockerskih, preprostih prijemov.

Primož