Axel Rudi Pell, nemški Ritchie Blackmore, se vrača s studijskim izdelkom »live« narave. Da, vse, kar je tu studijskega, je delo (miks, mastering), ki je bilo opravljeno po samem snemanju. Vsi instrumenti so po Pellovih zagotovilih nenasneti, preneseni na trak (no, pravzaprav v računalnik) direktno iz opreme, iz katere je prihajal zvok. Drzna poteza.
Rudi predstavlja presek čez (bolj ali manj) celotno diskografijo, potem pa so tu še trije komadi s plošče Circle Of The Oath, ki so jo predstavljali na tekoči turneji, ter nekaj klasik, od katerih najbolj udari »zapiralec« Tear Down The Walls, eden zares bolj prepoznavnih. Band igra s filigransko natančnostjo, Pell pa kot ponavadi izpušča tiste note, ki jih je primerno izpustiti (v solažah seveda). Nikoli ni veljal za tehnično izvrstnega ali natančnega kitarista, a vendar, to mu moramo odpustiti, tako igra z namenom (Ritchie?). Občutek pristnosti in neskončne ljubezni do kitare je vendar nevpravšljiv.
Izpostaviti je treba vokalista, izvrstnega Johnnyja Gioelija, ki že leta napenja glasilke za Rudija, pred tem pa je pel v propadlem poizkusu glama, Hardline. Človek ima neverjeten razpon in barvo, Dio bi bil zagotovo ponosen. Gioeli je enostavno eden izmed najbolj podcenjenih (nepoznanih) pevcev v hard rock/heavy metal sceni, kar se mora spremeniti, definitivno. Nagovori so izvirni, zvokovna slika kot taka pa je nadvse optimalna. Odlično. Live album, kot se šika. Takih manjka.