Ste ravno prave volje, da bi se v deževnem aprilskem dnevu kdaj smilili sami sebi? Nimate prave glasbene podlage za strmenje skozi okno v mrko naravo? Ne skrbite, imamo pravo rešitev za vas! Novi Evergrey album je tukaj!

Za vse nove poslušalce nekaj vrstic o »osivelih« Švedih: peterica iz Göteborga, ki žaga progresivni in power metal od davnega leta 1995, ima za sabo, predvsem pod okriljem založbe AFM, kar zajetno diskografijo. V svojih 26 letih na sceni so zamenjali kar nekaj kadra, rdečo nit pa ves čas drži Tom Englund, ki je s svojim čistim vokalom morda najbolj prepoznavni element tega banda. Njihovo glasbo bi lahko označili za »depresso espresso« – globoka in večinoma otožnejša besedila spremlja melodija, ki včasih učinkuje kot močan espresso, spet drugič je ta bolj voden in se melodija bolj umirjeno sklada z besedili.

Za stare mačke, ki so si z »vselejsivimi« bolj domači, pa lahko razveselimo, da je že štart v album kot pikado puščica v tarčo. Forever Outsider, ki odpre Escape of the Phoenix, ne ovinkari in udari na polno, energično, po metalsko kot se zagre. Naslednji komad energijo tekoče nese naprej, da se znorimo, ter si v nadaljevanju z umirjeno balado Stories napolnimo baterije. Pesmi si sledijo kot val; udarni A Dandelion Cipher se prelije v baladno The Beholder, kjer svoj glas doda James LaBrie. Kombinacija obojega je In the Absence of Sun, če pa ste tu malo zakinkali, vas prebudi Eternal Nocturnal in takoj za njim Escape of the Phoenix. Tom si tik pred koncem v You from You spet vzame čas, da izliva dušo »na izi«. Plata se nato s komadoma Leaden Saints in Run zaključi tako poskočno, kot se je začela, da ne pozabimo, da je to še vedno težk metal, pa čeprav na trenutke žilorezni material.    

Težko-lahek, melodičen in tipično Evergrey je tale Feniksov pobeg, ki se prav lepo preliva iz predhodnih dveh albumov The Storm Within in The Atlantic. Iz konceptno orientiranih se je Escape of the Phoenix usmeril v bolj osebne tematike, s katerimi se lahko poistoveti marsikdo. »Kaj pa če feniks noče znova vstati?« razmišlja Englund. »Podobno je v življenju; včasih si preutrujen, da bi se ponovno dvignil in ostal močan.« Kljub temu je zvok albuma tak, da te feniksov ogenj podkuri v ta zadnjo in z dvignjeno glavo trmasto vstaneš iz prahu.