Že v obdobju izdaje Prequelle je del kritike trdil, da so Ghost še bolj popish in manj metal kot na prejšnjih izdajah. Ta del kritike je verjetno zgrožen nad zadnjo izdajo Impera, saj je tu iskanje metala že skoraj izziv. Zlovešča plošča ponuja dvanajst skladb, ki so mešanica simfoničnega rocka, progresivnega rocka in popa, z nepretirano rabo sintetizatorjev, ki pa precej spominja na ikone skandinavskega pop-rocka (Abba?).

Če izpustimo uvodno pesem Imperium, nam pesem Kaisairon že napove nepopravljivo fatalnost, v katero drvi ta nova izdaja zamaskiranega banda. Z raketno hitrostjo se Impera pomika pod sfero vpliva popularne rock glasbe, za sabo pa pušča le nekaj sledi metala, ki jih najdemo v Watcher in the Sky in v posebno izstopajoči Twenties, ki je ena redkih pesmi na albumu, ki je res vredna poslušanja. Za veliko večino preostalih pesmi pa velja, da so kitare bolj v ozadju kot na prejšnjih izdajah, ritme pa večinoma sestavljajo hard-rockovske strukture. Še poseben pop pečat dobijo melodije refrenov, ki so kot nalašč narejene na tak način, da se kar naprej predvajajo v glavi poslušalca, če si to želi ali pa ne. Zaradi tega ima prav vsaka pesem potencial, da postane hit, kar bo  po vsej verjetnosti tudi parameter, ki bo bistveno prispeval k velikemu številu prodanih kopij albuma. Za Ghost je Impera zelo tvegana izdaja, saj bi lahko, na dolgi rok, naznanjala začetek upadanja popularnosti banda, ki je postal ikoničen na sceni predvsem zaradi anonimnosti, za katero se skrivajo člani. Cena kratkoročnega uspeha, ki ga bo z veliko verjetnostjo ta izdaja prinesla, bi lahko bila kar visoka. Ghost so band, ki absolutno razdvaja; ali so ti všeč, ali ti niso, vmesna stanja je skorajda nemogoče zasesti. Če je to veljalo v preteklosti, bi Impera to razdvojenost lahko zmanjšal, vendar na račun izgube sledilcev, saj je bistveno drugačen od prejšnjih izdaj, zaradi česar bi lahko bil nevšečen tudi bolj zagrizenim sledilcem.

Album torej nikakor ne more dobiti pozitivne ocene v sferi metala, saj ponuja bistveno premalo tega, kar bi taka publika pričakovala, veliko več je elementov, ki bi bili dobrodošli v publiki pop rocka ali glam rocka. Impera v 45 min ponudi dvanajst pesmi, od teh pa je ena namenjena uvodu v album, dve pa služita vlogi intermezza. To sta pesmi Dominion in Bite of Passage, ki v albumu nastopata kot le številke, ne pa kot nek dejanski povezovalni element ali samostojna (smiselna) pesem. Odločitev, katero pot ubrati v bodoče, seveda pripada zgolj in izključno vsakemu posameznemu bandu, kar seveda velja torej tudi za Ghost. Poslušalci seveda nimamo besede pri tem, kaj bi band moral narediti in česa ne bi smel. Gotovo pa lahko za bodoče le upamo, da se bodo Ghost vrnili vsaj na stare sounde, če ne celo dopolnili do sedaj uspešen arhiv. V drugačni glasbeni sferi bi bili verjetno celo uspešni, vendar na račun tega, da bi še bolj poudarili tiste predsodke in napačna mnenja o metalu, s katerimi se metal ves čas spopada, ki že tako navadno krožijo v javnosti. Predvsem podžiga Impera tisti del javnosti, ki se rada sprehaja po ulicah v črni majici superheavy metal banda Guns n' Roses, od katerih pozna navadno le tiste tri znane pesmi, ki se vedno predvajajo po radijskih postajah, kot da so to tudi edine tri pesmi banda. Le kdo bi bil boljši kandidat, da bi med metalce rekrutiral še nekaj zloglasnih tripesemskih črnuhov, kot zamaskirani pop-metal satanisti z albumom polnim karaoke hitov.