Priznam, da že dolgo več ne sledim številu vseh Moriesovih glasbenih projektov, saj številka iz leta v leto postaja vse bolj neobvladljiva (obiščite le njegov bandcamp profil in vam bo hitro jasno, kaj imam v mislih). Kljub njegovi izjemni ustvarjalni plodovitosti se trudim slediti vsaj projektom, ki so prisotni že dlje časa, kot je npr. Gnaw Their Tongues. Hymns for the Broken, Swollen and Silent je tako že (ob poplavi EP-jev in splitov) deseti studijski dolgometražec Gnaw Their Tongues v dobrih desetih letih obstoja tega projekta.
Mories na ploščku postreže z zanj ne neznačilno kombinacijo dark ambient, industrial in noise glasbe ter black metala (tega je sicer tokrat res le za ščepec). Plošček je prepleten z različnimi teatralnimi sampli in kričečimi vokali, ki neomajno sledijo podlagi, ki jo ustvarja ritem mašina. Kot vselej vse skupaj zveni temačno in dehumanizirano, tokrat celo do te mere, da se na trenutke zdi, kot da bi s pomočjo človeških samplov album v končno podobo »zložil« robot. Slednje pričakovano ne predstavlja dodane vrednosti na ploščku, temveč je prej slabost, saj vse skupaj izpade relativno pusto, brezdušno, prazno. Kot že nekaj časa opažam pri različnih Moriesovih projektih, se tudi tokrat zdi, da je bil album posnet v razmeroma kratkem času, s kar nekaj zanimivimi, a bolj ali manj nedodelanimi idejami, kar je gotovo posledica Moriesovega konstantnega (in skoraj pretiranega) proizvajanja glasbenih izdelkov.
Če bi se Mories za slabi dve leti odločil ustaviti aktivnosti v vseh projektih in se v tem času osredotočil zgolj na en sam glasbeni izdelek, sem prepričan, da bi bil ta pospremljen s superlativi. Tako pa smo prepuščeni preobilici glasbenih izdaj, v katere mora poslušalec vložiti veliko časa, da se prebije do nekaterih zanimivih trenutkov, pa še slednji neredko ne poplačajo truda. Čeprav vsekakor nisem pristaš perfekcionizma (s katerim se sodeč po intervjujih identificira že skoraj vsak bolj znan glasbeni ustvarjalec), ob vse večjem številu zanimivih glasbenih izdelkov posameznik preprosto nima dovolj časa, da bi ga investiral zgolj v enega (četudi očitno talentiranega) ustvarjalca in njegovo množico projektov, in Mories je gotovo eden izmed prvih, ki ga imam na tem mestu v mislih.