Grand Design so še eni predstavniki novega vala švedske glam/sleaze/AOR scene, ki še vedno doživlja razcvet, začet pred petimi, šestimi leti. Tokrat imamo opravka z zasedbo, ki stavi na AOR in vanj meša malo sleaze umazanije.
Končni rezultat ni tako zelo laskav. Prva točka spotike je predvsem vokal Pelleja Satherja, ki je precej visok, a tenko piskajoč in bi bil bolj primeren v kaki polnokrvni sleaze rock zasedbi kot pa na kompaktni AOR plošči. Moja druga pripomba je preveliko kopiranje Def Leppard iz obdobja Pyromania in Hysteria; tu ne gre za noben »hommage«, ampak za zavesto kopiranje zvoka, kompozicij in vokalnih linij. Seveda je všečnost tega stvar okusa posameznika, sam pa imam raje originalnost. Poleg tega lahko človek v želji po klonu legend iz Sheffielda poseže po dvajset let starem prvencu zasedbe Blue Tears, Rockin' With The Radio, ki je za mnoge poslušalce najboljši približek Def Leppard. Precej nadležna je tudi spakedrana angleščina v naslovih komadov, na primerLets Rawk The Nite.
Stvari vseeno niso tako črne. Inštrumentalno gledano je Idolizer povsem solidna plošča, tudi produkcijsko je povsem na nivoju, vendar je za prepoznavnost na aktualni skandinavski in svetovni sceni potreben korak več, določena samosvojost, ki pa je Grand Design nimajo. Če bi bila ta plošča izdana leta 1983 pred Pyromanio bi bila zgodba drugačna, tako pa fantje dobijo oceno minus tri in priporočilo za iskanje lastne izrazne moči.