V zgodnji vikinški eri, pred vladavino Haralda Fairhaira, je bilo Harðangr majhno kraljestvo, katerega prestolnica je bila majhna vasica Kinsarvik. Mesto oziroma okrožje je zelo tradicionalno, leži na zahodnem delu Norveške in je znano po fjordu Hardanger, ki je peti najdaljši fjord na svetu in drugi najdaljši v svoji domovini, prav tako pa ga omejujejo veje fjordov Sørfjorden ter Eid. V okolišu precej dominira planota Hardangervidda na vzhodu in ledenik Folgefonna na osrednjem polotoku enakega imena. Če si ime pogledamo v njegovem originalnem zapisu starega jezika, torej Harðangr, se razdeli na dva dela. Prvega predstavlja hǫrðar oziroma »hard«, ki se nanaša na težko, močno v smislu vremena oziroma vetra. Končnica besede pa je angr, ki jo lahko prevedemo v »ozek fjord«.

Zakaj sem za uvod izbrala to geografsko zgodovinsko razčlenitev? Ker je okrožje Hardanger eno izmed tistih delov Norveške, ki je na Ivarja Bjørnsona in Eirnarja Selvika naredilo največji in najmočnejši vtis, ko sta raziskovala in iskala inspiracijo ter izvajala skupne nastope v času nastajanja svojega drugega dolgometražca Hugsjá. Okrožje je zgolj nekaj ur oddaljeno od njune baze v Bergnu in je dovolj misteriozno, čisto in poskrbi za presenečenja ter navdušenje najbolj izkušenih ljubiteljev narave. Glede na pričevanja naj bi področje sprva naselilo germansko pleme Harudes, njeni prebivalci pa so sčasoma postali prvi zahodni Norvežani.

Če sem malo dlje predstavljala okoliščine izbire imena in motivacije njune glasbe, pa verjetno ne rabim predstavljati vikingov, ki stojita za imeni ustvarjalcev. Pa vseeno. Ivar Bjørnson je norveški pisec glasbe in kitarist, ki je najbolj znan kot glavni mojster zasedbe Enslaved, poleg tega pa je zelo znano tudi njegovo sodelovanje z Borknagar. Einar Selvik pa je po drugi strani multitalentirani glasbenik, novodobni viking, ki ga morda poznavalci norveške black metal scene bolje poznate pod imenom Kvitrafn. Le kdo ne pozna njegovih fotografij na ulicah Norveške s corpsepaintom in dolgimi blond lasmi, ki so ovekovečili njegov čas bobnanja pri legendarnih Gorgoroth? Sedaj pa je njegova duša nekje povsem drugje. Je namreč mojster za odličnimi melodijami projekta Wardruna, ki je po zaslugi HBO serije Vikings dobil izjemno veliko prepoznavnost.

In kaj nastane, ko se tako veliki imeni, tako izjemno močni, vikinško staroselski duši združita? Neverjetno spiritualna in ritualna glasba, ki vsekakor ni za vsakogar. In kljub temu, da EP Hardanger vsebuje samo dva komada, kar nanese zgolj slabih 10 minut predvajalnega časa, vam toplo priporočam, da mu prisluhnete. Prvi naslovni komad je povsem spiritualen, zelo ritmičen, s poudarkom na tradicionalnih instrumentih in tolkalih. Opeva bogato zgodovino okrožja in se s prepletanjem tradicionalnih melodij na godalih z eksotičnimi melodijami močno približuje filmski glasbi, ki smo je sicer od Einarja tudi večkrat deležni. Tokrat se duetu pridružijo še Lindy-Fay Hella, vokalistka, ki svoj božanski glas posoja tudi Wardruni, in Grutle Kjellson ter Iver Sandøy, oba člana zasedbe Enslaved. Kot omenjeno, je prvi komad povsem Einarjev, no, ne povsem njegov, a se v njem res čuti tisto pripadnost kulturi, naravi, ritualom. Vleče te v gozd, k bosi hoji po mahu, z ritualnim bobnom v eni roki in kristalom v drugi. Drugi komad nosi naslov Heim til Yggdrasil in predstavlja reimaginacijo zelo priljubljenega Enslaved komada Return to Yggdrasill. Einar je slednjega izbral za izvajanje na turneji v sklopu promocije albuma Hugsjá. Ker je pesem izjemno »sedla« povezanosti Einarja in Ivarja, sta se kmalu odločila, da povabita celotno live zasedbo turneje in komad posnamejo v studiu. Krog je bil tako sklenjen, saj postavo na odru dejansko sestavljajo člani Enslaved. Iver Sandøy sedi za bobni, Håkon Vinje za klaviaturami, Ice Dale je posnel akustično kitaro, Grutle Kjellson pa je s svojim govorjenim glasom kontradiktiral Einarjevemu petju. In rezultat je res veliko več kot samo klasična priredba, saj jo sama za to sploh ne morem označiti. Gre za neko povsem novo glasbeno izkušnjo, ki jo je treba slišati večkrat, da se jo lahko povsem naužijemo.

Zame prav vsa Einarjeva glasba predstavlja nek pobeg v drugi svet in EP Hardanger ni čisto nič drugega. Izjemno natančne kompozicije, izjemno kakovostno posneti prav vsi instrumenti in to, da je sleherno godalo, tolkalo, piščal ali vokal slišen, je nekaj, kar lahko dobimo samo od njega. Njegova glasba vsaj zame (še) vedno velja za eno izmed najbolj čistih stvaritev »novodobne« vikinške glasbe, ki je v zadnjih nekaj letih postala tudi zelo popularna med privrženci metala oziroma drugih alternativnih žanrov. A žal, no, ne žal, ampak dejstvo je takšno, da sta Einar Selvik in Ivar Bjørnson samo ena in njuna glasba ni primerljiva z nobeno drugo. Je edinstvena in energijsko izjemno močna na toliko ravneh, a od vas je odvisno, koliko in če jo boste zares začutili.