Ob koncu preteklega tisočletja se je tudi viking/black metal pričel razvijati v vsaj tri smeri: nekatere skupine so ostale prevladujoče zveste blackmetalskim koreninam (npr. Helheim), druge so vsaj še nekaj časa ohranjale (glasbeno) ravnotežje med blackerskimi koreninami in novorazvitimi kompozicijskimi viking metalskimi koncepti (npr. Enslaved), v katerih je iz drugega vala black metala tudi vzcvetela mladika viking metala, medtem ko so se tretje bolj ali manj predale novim glasbenim trendom časa in so blackerske prvine podzvrsti umaknile v ozadje v korist primata rabe novih kompozicijskih konceptov, kot so: večja vloga »psevdo« etno zvenečih melodij klaviatur ter kombinirana raba grim in čistega vokala – pri čemer prevladuje raba slednjega.
Ena skupina, ki je zaplula v to tretjo smer, je Forlorn – skupina, v katere glasbenem ustvarjanju so pomemben pečat pustili člani še enega prevečkrat spregledanega bisera drugega vala norveškega black metala, Gehenne.

The Crystal Palace je v splošnem plošča, katere najbolj prepoznavni elementi so vokalne strukture ter igranje klaviatur, s katerimi se glasbeno ustvarjanje skupine odmika od glasbene dediščine viking metalskih korenin v stilu Enslaved in Helheim proti lahkotnejšim oblikam viking metalskega izražanja, značilni za skupine, kot so Mithotyn, Falkenbach idr.

Lik av falne menn, ki odpre ploščo, je srednje hitra melodična pesem, ki jo na vokalnem delu zaznamuje uporaba dokaj razumljivega grim stila petja in večglasno moško petje s čistim vokalom. Glavno »violino« pri ustvarjanju lahkotno vzvišenega vzdušja igrajo klaviature. Te ob pomoči bobnov glasbo iz »počasnega prežvekovanja« srednje hitrega metala za nekaj časa potisnejo v višjo hitrost. Pesem zaključi večglasno moško petje s čistim vokalom. Te vokalne linije v spajanju s klaviaturami kot dvokomponentno lepilo glasbeno raznolikim delom omogočijo, da se lepo povežejo in združijo v ušesu prijetno zaokroženo celoto pesmi.

Podobno Ærefull ferd zaradi kitarskih in klaviaturnih melodij hitro steče v sluhovode in ob zaključku da občutek, da je ob njeni spremljavi poslušalec preživel prekratek, a prijeten poletni dan. Pesem je brez grim vokalov, medtem ko čisti vokali nekoliko (vendar res le nekoliko) spominjajo na barvo oziroma ton glasu Grutla Kjellssona iz Enslaved.

V nasprotju s predhodno pesmijo zveni Bærer av Nordstjernen veliko bolj »pravoverno« viking metalsko, saj so v njej močneje in opazneje prisotne in razpoznavne prvine black metala. Sicer pesem zveni ne le vzvišeno, marveč tudi nekoliko elegično (kar seveda ni prav nič narobe glede na to, da je One Rode to Asa Bay presvetlih Bathory elegija). Glavno in osnovno vlogo ustvarjanja take atmosfere igra petje z grim vokalom (pesem premore tudi čisto spodoben blackerski krik), medtem ko imajo klaviature in čisti vokali le vlogo diskretnih privzdigovalcev oziroma nadgraditeljev atmosfere.

O The Magellanic Clouds, prvemu instrumentalu na plošči, lahko povem zgolj to: nič besed, čisto instrumentalno doživetje magičnega vživljanja v potovanje oblakov po neskončnem nebu. Ritem glasbe narekujejo kitare in bobni. Ustvarjeno dinamiko glasbe v večbarvnost in večdimenzionalnost dinamičnosti potovanja preobrazi igranje klaviatur, vendar te niti v enem trenutku ne »prevladajo nad strunami«. Gre za popolno harmonijo igranja vseh udeleženih glasbil, ki vrh celotnega popotovanja in doživljaja pesmi pusti čisto na/za konec.

The Crystal Palace je prva pesem, zapeta v angleščini. Standardne strukture pesmi, kjer ima osnovno vokalno vlogo grim vokal, ki ga nadgrajuje ter z melodičnim igranjem kitar in klaviatur povezuje čisti vokal, prekine povsem nepričakovan, industrialno zveneči ritem-mašinski vložek. Ta kljub vsej svoji (v moji glavi) nekomplementarnosti z viking metalom ustvari poseben učinek že s tem, ko nepričakovano nasilno prekine njeno dotedanjo zasanjanost.

Ragnarok je poleg The Magellanic Clouds najbolj »zapomnljiva« in tudi najboljša pesem na plošči. Njene najboljše lastnoste so lahko prebavljive in ušesom prijetne glasbene kompozicije (predvsem predrefrensko igranje klaviatur), spevnost s čistim vokalom zapete »zapojmo jo skupaj, pa čeprav v norveščini« refrenske kitice.

Na Gate of Mystic prvič na plošči pride zares do izraza bobnanje, sicer pa pesem najbolj zaznamuje povezovanje (vendar ne prekrivanje) igranja akustične in električnih kitar. Te bolj ali manj nepretrgoma skozi celotno pesem »vodijo ples« oziroma določajo način igranja ostalih glasbil. Petje s čistim vokalom nekoliko spominja na gregorijanski način rabe glasu.

Lunar Eclipse predstavlja instrumentalni zaključek plošče in povzetek prvin igranja glasbil, ki so bile predstavljene na plošči. Posledica tega, da je pred njo poslušalec že slišal tudi magistralno The Magellanic Clouds, je, da Lunar Elipse preprosto ne uspe pričarati magičnosti zaključka in zato ostane v gabaritih plošče na nivoju povprečnosti, nadomestljivosti oziroma zamenljivosti.

Pod črto: gre za prijeten, lahkoten in ušesom ne preveč zahteven poganski/viking metal, ki seveda ne dosega monolitnosti večine stvaritev Enslaved in Borknagar. Navkljub temu plošča zaradi glasbe, ki ohranja pošteno mero blackerskih prvin, predstavlja zanimiv gradnik razvoja podzvrsti in odlično upodobitev mostu prehoda iz trših v mehkejše oblike poganskega/viking metala. Z naslednjo ploščo: Opus III – Ad Caelestis Res je skupina na valovih igranja klaviatur odplavala še dlje stran od prvin viking metala v transcendentalno-kozmična glasbena prostranstva, iz katerih se več ni vrnila, vseeno pa je poganskem/viking metalu pustila razvojno dediščino, ki bi jo bilo škoda spregledati in pozabiti.