Po lanskem presenečenju z EP-jem Conversing with Ghosts, ki nas je zadel povsem nepripravljene, so se v taboru avantgardne black metal zasedbe dogajale spremembe, ki so pripomogle k temu, da lahko danes poslušamo dolgometražni prvenec oziroma se že tudi veselimo krstnega nastopa. Album nosi naslov Cerebral Alchemy, krstni nastop pa se bo zgodil ta konec tedna, natančneje v nedeljo, in sicer v družbi eksperimentalcev Snøgg, ki trenutno tudi pripravljajo nekaj novega.

Na dolgometražni celovečerec se je uspelo prebiti obema komadoma z že omenjenega EP-ja, tema ob bok pa je band postavil še intro It Burns Without a Fire... ter štiri druge polnopravne komade. Toda naj vas moja zadnja navedba ne zavaja, tudi intro je neke vrste polnopravni komad, saj je odigran na metalskih instrumentih in že takoj razkrije, kakšen bo zvok. Ta me od vsega začetka spominja na Bölzer, posebneža iz Švice, ki sta razvila samosvoj slog šamanskega black metala. Temu zvoku se pridružita tudi komada z EP-ja, ki sta bila za album na novo posneta.

Sicer pa me spet ne razumite narobe, ko omenjam Bölzer. Primerjava mi odmeva v ušesih samo zaradi podobnosti zvoka kitar, medtem ko Kamra drugače zavijejo na svojo pot black metala. Vem in povsem se zavedam, da je to v današnjem času že skorajda nemogoče, toda nekako je našim fantom uspelo, da so svoj black metal obarvali na deathmetalski in eksperimentalni način tako, da zvenijo drugače oziroma sveže. K temu pripomore po eni strani že omenjeni zvok kitar, ki zvenijo globoko in za black metal razmere dosti bolj mastno, po drugi strani pa me osebno izredno privlačijo raznoliki vokali, zaradi katerih ne vem, ali se je N.K. zgledoval pri Attili od Mayhem, Gaahlu od Gaahls Wyrd ali celo Vicotniku od DHG.

Ne glede na vokalistove namene moje reference zagotovo pričajo o kakovostni izvedbi. Tako tudi ne rabim posebej poudarjati, da se raznolik vokal, ki sega od black in death metal kričanja do shizofrenega zvijanja, menjava glede na atmosfero in tempo glasbe, ki je tudi vse kaj drugega kot monotona. Peterici je uspelo različne fasete žanra zaviti v poslušljivo in nalezljivo celoto, ki poleg omenjenega black in death metala posega tudi po doom metalu, poleg navite distorzije tudi po čistih kitarskih linijah, ki poleg nevihte in kaosa prinaša mir in spokojnost.

Če sem torej pri debitanstkem izdelku pisal ali razmišljal o primerjavah z Mgło, so te v novem kontekstu bolj ali manj povsem izzvenele, ostal pa je skupek, ki v slovenskem black metal prostoru še ni obstajal, medtem ko svetovno gledano tudi ne obstaja dosti primerkov tovrstne črne kovine. Čestitke!