Med recenziranjem sem že nemalokrat zapisal, da je zgodba tega ali onega albuma povsem preprosta, kadar je bila glasba na njemu recimo bolj ali manj na prvo žogo. Pri drugem albumu ukrajinske zasedbe KZOHH, katere ime sestavljajo začetnice članov banda, pa je zgodba povsem nasprotna, in sicer neposredno kompleksna. Rye. Fleas. Chrismon. ni samo enostaven black metal album – o tem v prvi vrsti pričajo že v povprečju skorajda deset minut dolge pesmi. Plošček je kompleksna mešanica black in doom metala s krepko dozo dark ambient, industrial in drone elementov, ki jih družita skupna atmosfera in zvok, s čimer je bandu uspelo ustvariti odlično rdečo nit. Sprva poslušalec sicer potrebuje kar nekaj časa, da se mu ta rdeča nit kot takšna tudi prikaže oziroma da spozna, kam pes dejansko moli taco. Ko pa se obzorje v nekem trenutku razblini in razjasni, postane slika povsem jasna in ljubitelji zahtevne atmosferike pridejo na svoj račun. Iz tega razloga albuma nikakor ne bi priporočil ljubiteljem klasičnega black metala, ki tripajo na enostavne in direktne riffe, ki začnejo zabavati že po prvem poslušanju. Album namreč v glavnem temelji na počasnih in atmosferičnih delih, ki jih kvintet iz Ukrajine ob pravih trenutkih razbije s totalnim šusom, ta pa seveda ne traja večno, temveč ravno dovolj, da se jih poslušalec nadeja in mu naslednje obdobje tišine, miru ali vznemirljivega vzdušja ponovno vzbudi skomine po razdejanju. Tako nepredvidljivo, kot je menjavanje tempa in dinamike, tako nepredvidljivi so tudi elementi, s katerimi band ustvarja različna vzdušja, zaradi česar ob poslušanju ni posredovan občutek ponavljanja, temveč stopnjevanja, dokler se album na neki točki ne zaključi. Rye. Fleas. Chrismon. vsekakor ni za vsak dan ali za vsakogar.