Tudi v času največjega finskega oziroma medijsko izmišljenih in dejansko ne obstoječih zvrsti, suomi, love metal booma ali razcveta metal zasedb z ženskim vokalom, Lullacry niso uspeli doseči večje prepoznavnosti. Seveda so bili poznani v krogu ljubiteljev omenjene godbe, a ponavadi so prišli na vrsto v drugem, tretjem planu. Vzrok za to pa gre izključno iskati v tem, da so Finci, ki so sicer imeli nekaj zanimivih trenutkov, kvalitetno bili na nižjem nivoju od zasedb, ki so pomembno krojile dogajanje na tej sceni.
Lullacry se po sedemletnem odmoru vračajo z novim albumom in kaj hitro je jasno, da se stvari pri njih kaj dosti ne bodo spremenile. V preteklosti so imeli za seboj močno založbo (Century Media), tako da so bili vsaj medijsko dobro izpostavljeni, lažje so odšli na turnejo, sedaj pa tudi tega ne bo več. Poleg tega tudi samemu albumu manjka precej, da bi jim omogočil kaj takega. Tudi tako dolg odmor ni botroval k temu, da bi si Lullacry nabrali svežih moči ter v glasbo vnesli zanimive ideje, dvignili kvaliteto in si pridobili večje zanimanje s strani poslušalstva. Stilsko ostajajo zvesti tipičnemu finskemu gothic rock/metalu. Where Angels Fear ponuja nekaj energičnih rockovsko navitih viž s spevnim refrenom, ki pa kaj dlje od prijetno poslušljivega (tako kot je tudi sam vokal, ki ni na nivoju zanimivejših v t.i. »female fronted bandih«) ne pridejo. Skladbe so brez faktorja presenečenja, brez nekih izrazitejših, zanimivejših komponent, riffov, prehodov, melodij. Vse skupaj zveni, kot da bi naredili album po liniji najmanjšega odpora. V žanru, ki mu Lullacry pripadajo, je umetnost narediti preprosto kvalitetno skladbo. A tega tukaj ni. Prav tako ni niti kakšnega potencialnega hita, ki bi jim, tako kot včasih mnogim rojakom, prinesel vsaj pet minut medijske slave.
Pred desetletjem bi mogoče med tistimi, ki so »požirali« vse, kar je prišlo s Finske in/ali imelo ženski vokal, album vzbudil zanimanje, danes pa so taki »manijaki praktično izumrli« in album bo hitro šel v pozabo.