V času razcveta (večinoma) gothic bandov z ženskim, ženskim in moškim vokalom, ki je njihove rojake Lacuna Coil izstrelili med »zvezde«, o Macbeth ni bilo slišati prav ničesar. Kaj je italijanski septet počel v dolgem odmoru po prejšnjem albumu, ni znano.
Po besedah založbe naj bi Malae Artes bilo nekaj nujnega za Lacuna Coil, Nightwish, Tristania fane. Vendar je primerjava taka kot če bi rekli, da so Drakkar nekaj nujnega za Blind Guardian fane. Med Macbeth in prej omenjenimi bandi obstaja mnogo razlik, tako na področju pisanja pesmi, kot stilskih. Na Malae Artes so našli dobro ravnovesje med gothic metalom, simfoniko in power metalom. Orkestralni elementi večinoma skrbijo za atmosfero in v instrumentalnih pasažah občasno, skupaj z udarnejšimi kitarskimi riffi, prehajajo v ospredje. Tu je večji del albuma »rezerviran« za harmonično menjavanje pretežno melanholičnega moškega in visokega ženskega vokala. Od vokalov je v večji meri odvisno samo vzdušje albuma, pri tem pa glavna vloga pripada raznovrstnejšemu moškemu, ki prevladuje tudi pri skupnem petju. Od tipičnih simfoničnih gothic bandov se Macbeth tu razlikujejo predvsem po izdatnejši količini power metalskih elementov v obliki več double-bassa in melodičnih kitarskih solaž. Nobene prave moči pa ni v produkciji, zvok je prešibak in in tudi malo več pompa mu ne bi škodilo.
Malae Artes ima nekaj čisto solidnih pesmi, med njimi tudi priredbo Sarah Brightman, How Can Heaven Love Me in ob spremljavi klavirja odpeto balado Keep The Secret, ki stilsko še najbolj izstopa od ostalega materiala. Ni pa na albumu ničesar, kar bi kvalitetno izstopalo izmed ostalih podobnih bandov.

Matjaž